Napoleon si je v svoji karieri podredil celo Evropo in preživel pet koalicijskih vojn. Potem, ko se je sprehodil v Rusijo, je sledila popolna katastrofa. Spomnimo se … dečko je izgubil skoraj celo vojsko in se potem potolčen vrnil v Francijo. Potem so se zmigali nasprotniki, prišlo je do šeste koalicijske vojne in velike bitke pri Leipzigu. In tam jih je Napoleon dobil po nosu. Potem je odstopil in koalicija ga je nagnala na Elbo. Ampak tukaj se zgodba ne konča. Čaka nas še sedma koalicijska vojna. Ta se je končala z bitko, o kateri poje tudi ABBA!
I. NAPOLEONOVA VRNITEV
Po dramatičnem poslavljanju so Napoleona odpeljali v izgnanstvo na otok Elbo. Tja je prispel 3. maja 1814. Tam je ostal devet mesecev. V tem času so zmagovalne države sklicale Dunajski kongres, na katerem so želeli ponovno ustvariti Evropo, kakršna je bila pred Napoleonom. To je pomenilo tudi, da je francoski prestol ponovno zasedel kralj. Francozom je to šlo v nos, pa če tudi je kralj ohranil pridobitve francoske revolucije in Napoleonove zakonodaje. Hkrati pa so se odnosi med evropskimi velesilami slabšali in koalicijsko povezanost je spet zamenjala tekmovalnost. Na dunajskem kongresu je namreč vsak hotel iztržiti čim več. In kaj se potem zgodi? Ja, Napoleon ga popiha iz Elbe in se 1. marca 1815 z okoli 600 možmi izkrca v južni Franciji.
In potem? Ja nič, odkorakal je proti Parizu in 7. marca mu francoska vojska pri Grenoblu blokira pot. Napoleon jim dramatično reče: »Vojaki 5. polka, dobro me poznate. Če hoče kdo od vas streljati na svojega cesarja, naj to stori zdaj!« In, vojaki so se mu priključili. Nekaj dni kasneje je nato priredil parado v Lyonu in Ludviku XVIII. kratko malo sporočil, naj se pobere iz države. S tem je Napoleon razpustil monarhijo in Ludvik je 19. marca 1815 res zbežal. Naslednji dan Napoleon prispe v Pariz in se znova razglasi za cesarja.
II. SEDMA KOALICIJSKA VOJNA IN BITKA PRI WATERLOOJU
Evropa tega seveda ni gledala križem rok in brž je bila sestavljena sedma koalicija (Avstrija, Prusija, Rusija in Velika Britanija). Tako se je začela sedma koalicijska vojna, ki je trajala od 20. marca do 8. julija 1815.
Koalicijske sile so se odločile, da bodo preko Belgije začele pritiskati na Francijo s invazijo Belgije. To sta izvedla Napoleonova stara znanca, pruski general Blücher in britanski vojvoda Wellington. Medtem so se Avstrijci namestili ob zgornjem Renu, Rusi pa bolj na sredini. Edini, ki se je takrat postavil na francosko stran je bil neapeljski kralj, ki je hotel rešiti svoj prestol. To ni bila ravno pametna odločitev, ker je dobil po nosu od Avstrijcev in so ga kasneje usmrtili, ker je težil z uporom.
Napoleon je 14. junija začel ofenzivo na Belgijo in to je koalicijo zelo presenetilo. Dan kasneje so to sporočili Wellingtonu, ki je bil na neki zabavi. Njegov odgovor je bil: »Pri Bogu! Napoleon me je pretental!« (Roberts, 751). V tem času je Napoleon napredoval proti Blücherjevi vojski in jo premagal v bitki pri Lignyu. Istočasno je maršal Ney napadel Wellingtona in mu tako preprečil, da bi pomagal Blücherju.
Bitka pri Waterlooju
Napoleon je postal malo preveč samozavesten in je deloval svojeglavo, kljub temu, da so mu svetovalci rekli naj ne podcenjuje Wellingtona. Napoleon je Wellingtona označil kot slabega generala in angleške vojake kot slabo vojsko. Bil je mnenja, da ta zadeva ni nič kaj bolj resna kot zajtrkovanje. Ko bi vedel, kaj ga čaka. Začela se je namreč bitka pri Waterlooju in tega 18. junija 1815 je bila tudi Napoleonova usoda zapečatena.
Ob 11. 30 je Napoleon ukazal napad in francoski topovi so začeli obstreljevati Angleže. Francozi so nato začeli z napadom pehote a Angleži so jih zadržali in prešli v protinapad. Potem Francozi odgovorijo in tako se je to nekaj časa premikalo sem ter tja. Vseeno pa Napoleonu ni uspelo dovolj hitro poraziti Angleže in bitki se je priključilo okoli 50.000 Prusov. Ob okoli 19.30 je Napoleon poskusil še zadnji protinapad s svojo gardo. Ni jim uspelo prebiti angleških linij in prizor umirajočih gardistov je povzročil paniko in beg Napoleonovih vojakov iz bojišča. Bitka je bila odločena. Napoleon je na Levjem hribu sredi polja pri Waterlooju ugotovil, da je poražen. To je dokončni konec Napoleonovega cesarstva.
III. NAPOLEONOV KONEC
Napoleon se je po porazu pri Waterlooju vrnil v Pariz in 21. junija 1815 drugič odstopil in predal prestol svojemu sinu, štiriletnemu Napoleonu II. Nato se je poražen general podal proti Rochefortu. Koalicijska vojska je medtem vkorakala v Pariz in na prestol ponovno posadila Ludvika XVIII.
Napoleon se je nato 15. julija 1815 predal in zaprosil za azil v Londonu, kar so Angleži gladko zavrnili. Koalicija je odločila, da je Napoleon vojni ujetnik in ga bodo zaprli nekam, od koder ne bo mogel pobegniti. Deportirali so ga na otok Svete Helene v južnem Atlantiku. Rekli so, da od tam pa res ne bo mogel pobegniti, ker je bil otok od najbližjega kopnega oddaljen okoli 2500 kilometrov. Tako je Napoleon na tem otoku preživel preostanek svojega življenja in umrl 5. maja 1821.
In tako se je končala zgodba človeka, ki je skoraj 20 let krojil zgodovino Evrope. Na samotnem otoku, sredi ničesar. S tem so seveda povezane številne teorije zarote, saj nekateri menijo, da je bil umorjen. Ampak to prepuščam vaši domišljiji dragi bralci. Zato pa, OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!
AJA, POVZETEK NE SMEMO POZABITI!
Še ostali deli člankov o Napoleonu:
- Napoleon in francoske revolucionarne vojne;
- Tretja koalicijska vojna;
- Četrta koalicijska vojna;
- Peta koalicijska vojna;
- Pohod na Rusijo;
- Šesta koalicijska vojna.
Povzeto po:
- Bitka pri Waterlooju, History Illustrated, letnik 2015, št. 43;
- Bell, David A. Napoleon: A Concise Biography. Oxford University Press, Oxford 2015;
- Chandler, David G. The Campaigns of Napoleon. Scribner, New York 1973;
- Mikaberidze, Alexander. The Napoleonic Wars. Oxford University Press, Oxford 2020;
- Več avtorjev: Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976;
- Sedma koalicijska vojna (World History, Wikipedija, Napoleonic Wars);
- Bitka pri Waterlooju (Wikipedija).
About The Author
