Cerkev sv. Duha na Javorci - zunaj
Kaj imajo skupnega deževen dan, ozka cesta in 571 metrov nadmorske višine? Ha! Zdaj ste pričakovali nek vic, kateri se zdi samo meni smešen! Pa ga ne bo! Čisto resno povedano, vse to je bil del obiska Izi zgodovine na Javorci, kjer stoji zelo zanimiva cerkev sv. Duha. Če odmislim, da ga je malo sipalo in da bi se z avtomobilom skoraj peljal tam, kjer se ne smem (v glavnem zaradi tega ker je cesta tako ozka, da se še dva fička ne bi mogla srečati), pa je bil obisk te lesene umetnine zelo zanimiva izkušnja. Da sploh ne omenim prijaznega gospoda z ogromno znanja, ki se je kar z mopedom pripeljal po taisti cesti in odklenil vrata te nevsakdanje cerkve. No pa dajmo malo nakladat o zanimivi zgradbi, ki je cerkev sv. Duha na Javorci…
I. KAKO SE JE VSE SKUPAJ ZAČELO
Dobro, da ne bomo samo zgodovinski, prvo o tem, kako sploh priti do cerkve. Zgodba se je začela tako, da sva se z gospo Izi zgodovina potikala po Tolminskih koritih. Nekje sva potem videla reklamo za spominsko cerkev sv. Duha na Javorci. Gospe Izizgo je to bilo zelo zanimivo in je želela to videt v živo. Zadevo sva splanirala in se odločila, da se odpeljeva to pogledat. No, hvala bogu, da tega nisva naredila, ker je cesta do gor zaprta. In kljub temu, da je bilo nikakvo vreme, naju to ni odvrnilo od zanimive pustolovščine, ki je vključevala ozke ceste, avtobuse, vzpenjanje v hrib in na enem mestu tudi razmislek o življenjskih odločitvah.
Slabo vreme in hrib
V glavnem, kako prideš do gor? Vsekakor ne z avtom (čeprav si vsi tega ne dajo rečti.. več o tem kasneje). Do cerkve namreč iz avtobusne postaje v Tolminu vozi majhen avtobus. Ta pelje čez Zatolmin in se nato začne vzpenjati po ozki cesti, ki je na začetku še asfaltirana, kasneje pa makadamska. To je tista tipična planinska cestica. Na eni strani hrib, na drugi prepad. Zabavno, še posebej če se bojiš višine in sediš pri oknu na napačni strani busa. Zmes je deževalo malo manj, potem pa se je naenkrat tako vsipalo, kot da si odprl tuš glavo. Še dobro, da brihtni ljudje s seboj nosijo zložljive dežnike!
Po pol ure vožnje in kar nekaj ovinkih, smo se pripeljali na izstopno postajo. Potem pa se še 15 minut sprehodiš po hribu navzgor, malo čez gozd in malo med pašniki, dokler ne zagledaš cerkev sv. Duha na Javorci. Midva, nadobudna popotnika, sva bila seveda tam kakšne pol ure preden se cerkev sploh odpre. No, ko sva ugotovila, da je v primeru močnega dežja cerkev komplet zaprta, naju je malo zaskrbelo. Ampak glej ga zlomka, takrat je nehalo deževati. Juhu!
II. MALO ZGODOVINSKEGA OKVIRJA
Tako, zdaj ko sem malo nakladal, pa se dajmo lotiti tega, zaradi česar smo tukaj! Zgodovine!
Nekaj besed o soški fronti
Cerkev sv. Duha na Javorci so zgradili avstroogrski vojaki, ki so se borili na soški fronti (23. maj 1915 – 28. oktober 1917). Ta je potekala v okviru bojev med prvo svetovno vojno, po območju severozahodne Slovenije in se je čez vrhove gora, ki obdajajo dolino reke Soče ter po dolini sami. To je bilo eno izmed najzahtevnejših bojišč prve svetovne vojne, na katerem so se udarile italijanska in avstroogrska ter kasneje tudi nemška vojska. To bojišče ima poseben pomen tudi za nas Slovence, saj so boji potekali na območju naše domovine.
Skupno je bilo dvanajst soških bitk. Najodmevnejša med njimi je bila zadnja, 12. soška ofenziva (24. do 27. oktober 1917), ki jo imenujemo tudi “čudež pri Kobaridu”, saj sta avstroogrska in nemška vojska nasprotnika potisnile vse do reke Piave v Italiji. S to bitko se je končalo 29 mesecev bojev na Soči. Tukaj bi zdaj nehal nakladati o zgodovinskem okvirju in bi se posvetil sami cerkvi sv. Duha na Javorci.
Vojaki iz vseh vetrov in področij
Ta je nastala četa 1916, ko so bili boji na soški fronti v polnem zagonu. Zgradili so jo med 1. marcem in 1. novembrom 1916 (Ja, v samo 8 mesecih. Med vojno, malo za frontno črto. Danes pa gradimo kilometer avtoceste leto dni…). Kot piše nad vhodnimi vrati, so jo zgradili pripadniki 3. gorske brigade, borbene enote 15. korpusa, v čast in spomin na njihove tukaj padle tovariše. Cerkev so vojaki v celoti zgradili sami, saj so se v uniformah znašli mojstri iz različnih področij. Tudi arhitekt, dunajski umetnik Remigius Geyling (1878 – 1974), je bil takrat nadporočnik v vojski. Cerkev je oblikoval v dunajskem secesijskem slogu. Vodja gradnje cerkve je bil poročnik iz Budimpešte, Geza Jablonszky, ki je skrbel za to, da je bilo na gradbišču vedno dovolj delavcev. Vojaki so se za to nalogo radi javili, saj je bila veliko manj nevarna, kot kukati iz strelskih jarkov. Poleg tega pa je bil to osebni projekt vojakov, v katerega so vložili svoj trud in denar. Sodelovalo jih je več tisoč, na samem gradbišču pa jih nikoli ni bilo manj kot trideset. A smo s tem odgovorili, zakaj so jo zgradili tako hitro ali ne?
II. CERKEV SV. DUHA NA JAVORCI OD ZUNAJ
Že od zunaj je tale cerkev zelo zanimiva zgradba. Kot že rečeno, so jo izdelali mojstri različnih področij, ki so se skupaj znašli v vojaški službi. Spodnji del cerkve in obzidje so zgradili iz kamna, zgodnji del pa v celoti iz lesa. Vojaki so smrekov in macesnov les, ki so ga potrebovali, pripeljali z vlakom iz Bohinja do Mosta na Soči. Potem so ga zvlekli v Polog in nato nosili na gradbišče. Tako je v 184 dneh nastala cerkev z 18 metrov dolgo in 7,4 metra široko apsido, dvema 6 metrov visokima stranskima ladjama in 7 metrov visoko glavno ladjo. Po obliki je cerkev torej ladijska bazilika s pravokotnim prezbiterijem.
Do cerkve vodijo široke stopnice (ne, nisem jih preštel, bi jih pa moral). Hvalabogu je v zloženki pisalo, da jih je 78. Ima en zvonik, na katerem je avstroogrski grb in napis “pax” (lat. mir). Ko sva naredila krog okoli, pa sva ugotovila, da so na oknih cerkve grbi vseh avstroogrskih dežel, Trsta in Reke. Bumbar tega seveda nisem poslikal. Ja, sem imel boljše ideje tudi.
Da ne pozabim! Tudi sama lokacija cerkve je bila premišljena poteza. Predstavlja namreč središčno točko med nekdanjimi vojaškimi položaji na Mrzlem vrhu, Slemenu, Rdečem robu in Vodil vrhu. Od vseh teh točk je oddaljena nekje 2,5 kilometra. Ja, to so bili matematiki in pol!
Ko sva tako stopala okoli cerkve je bilo precej zanimivo, koliko samotnih kmetij leži po okoliških hribih. Kasneje nama je voznik busa povedal, da večinoma niso naseljene ali pa služijo bolj kot vikendice. V glavnem, mirno šumenje narave je prekinil drugi zvok. Brnenje mopeda. Jap, dobrega starega Tomosa APN, na katerem se je pripeljal prijazen gospod, ki nama je odklenil vhodna vrata v cerkev.
III. IN POTEM SMO VSTOPILI
Če mislite, da cerkev od zunaj izgleda kul, potem počakajte, da boste stopili not. Skupno je not dvanajst lesenih stebrov, notranjost pa je črne, modre, zlate in bele barve. Menda ni potrebno posebej poudariti, da je cerkev treba zelo vestno vzdrževati. Še ko sva bila tam, je gospod, ki naju je sprejel, opozoril na to da bije stalni boj proti lesnim črvom in drugim škodljivcem. Cerkev namreč leži na kraju, kjer klimatske razmere niso najbolj prijazne lesenim zgradbam. Malo bolj prijazen za vzdrževanje je sivi mozaik, ki je na tleh. Lep dodatek so tudi začetnice cesarja Franca Jožefa I., ki so vdelane na tleh pred oltarjem.
Cerkev je spomenik padlim vojakom
Zdaj pa tisto še posebej zanimivo. Na stenah so vojaki iz zabojev za municijo izdelali spominske table, na katerih je vžganih 2565 imen vojakov, ki so padli v bojih na soški fronti. Gospod v cerkvi nama je povedal, da je ogromno imen zapisanih z napakami. Povprečno bi naj bilo pravilno zapisano vsako četrto ime. V glavnem zaradi tega ker so jih pisali povprečni vojaki in vsi seveda niso bili visoko izobraženi.
Je pa še več, kot je videti na prvi pogled
In še druga zadeva! Na levi in desni strani pred oltarjem sta naslikana dva angela, ki sta identična. Te je naslikal arhitekt Geyling, obraz pa je posodila kar njegova žena. Če si pogledamo oltar, ki je delo tirolskega rezbarja Antona Perathonerja, ta ne poka po šivih od kiča. Viden je samo bel golob. Ta ima dvojni pomen. Ker je to seveda cerkev sv. Duha, je to simbol svetega duha (logično!), drugi pomen pa je mir.
Pa kako mir, če je to vojaška cerkev posvečena vojakom, ki jo je zgradila vojska? Čisto utemeljeno vprašanje dragi bralci. Pa vendar se vprašajmo, kaj si vojak, ki je leta na fronti in ve, da ga smrt lahko čaka za prvim ovinkom najbolj želi? Miru. Kdo bo bolj razumel morijo, kot tisti, ki jo je videl iz prve roke. Kdo si bolj želi domov, kot tisti, ki je že leta zdoma? Ta cerkev je spomenik padlih, tistih, ki tega miru nikoli ne bodo mogli doživeti. Zato tudi napis na zvoniku – PAX. Zato tudi simbol belega goloba. Cerkev sv. Duha na Javorci ni torej samo to, kar je videti na prvi pogled. Je simbol miru, ki je nastal med vojno.
IV. IN TO ŠE NI VSE
Samo še nekaj malega, potem pa ne bom več nakladal. Rad bi povedal še eno zadevo. V cerkvi so prvo mašo izvedli leta 1916, zadnjo med vojno pa leta 1917. Potem tega več niso počeli, ker je bilo poveljnike strah, da bi med mašo tja priromala kakšna italijanska granata, glede na to da bi bilo kup vojakov na enem mestu. So pa jo vojaki še vedno uporabljali za molitev. In še pika na i! Uradno je to katoliška cerkev, ampak jo za molitev niso uporabljali samo katoliški oz. krščanski vojaki. Morate vedeti, da je avstroogrsko vojsko sestavljalo več narodnosti, ki so bili združeni pod cesarsko krono. Cerkev sv. Duha na Javorci je na tak način imela tudi neko povezovalno vlogo!
Povojni čas in restavriranje
In kaj je bilo po vojni? Cerkev je bila znana, saj je njeno gradnjo zelo dobro dokumentiral cajtng. Zaradi tega so jo tudi po vojni vzdrževali. Skupno so izvedli štiri runde večjih restavratorskih del. Po prvi svetovni vojni je to območje pripadlo Italiji, zaradi tega so cerkev vzdrževali Italijani. Na to spominja napis na cerkvi “Onkraj pepela sovragov jeza premine“. Kar močno sporočilo. V glavnem, po drugi svetovni vojni avstroogrski spomeniki niso bili preveč priljubljeni (saj veste Hitler itd.). Zaradi tega je za cerkev skrbel domačin Franc Gregorčič, kasneje pa je propadala. Iz zvonika so tudi sneli cerkev, da se ta ne bi zrušil. Tako je bilo vse do osemdesetih let, ko je Zavod za spomeniško varstvo Nove Gorice izpeljal prenovo. Leta 1998 je nato to območje prizadel močan potres in v letih 2004-2005 so izvedli tretjo prenovo, nato pa 2016 ob stoletnici odprtja cerkve še zadnjo prenovo.
Cerkev je leta 1999 tudi dobila status kulturnega spomenika državnega pomena. Leta 2007 je prejela tudi znak evropske dediščine medvladne iniciative. 2018 pa ji je Evropska komisija podelila še Znak evropske dediščine.
Za vse, ki vas zanima, če se cerkev še uporablja, se. Nekajkrat letno so maše, ki jih izvaja duhovnik iz Tolmina. Ob določenih praznikih pa prihajajo tudi pravoslavni duhovniki. In še nekaj, cerkev sv. Duha na Javorci leži tudi na Poti miru, ki nas popelje po sledeh soške fronte.
V. IN ŠE ZA KONEC
No, tako se je končal obisk tega zanimivega kraja. Deževati je nehalo in morala sva pohiteti dol po hribu, da nama bus ne odpelje pred nosom. V tem vremenu nisva želela sekati večurnega pešaka po bregu dol. Hvala bogu nisva čakala na naslednji prevoz, temveč sva se pravočasno podala na polurno vožnjo nazaj proti Tolminu. Aja, na poti nazaj smo potem srečali kar nekaj avtov z nevednimi vozniki, ki so se morali rikverc umikati busu (saj sem rekel, da več o tem kasneje), pa saj ne, da so tri table, ki označujejo, da je cesta zaprta za promet. Kaj češ, zanimiva izkušnja. No, potem smo se vrnili nazaj na avtobusno postajo v Tolminu. Midva pa sva svojo pot nato nadaljevala še v Tolminski muzej.
Za vse, ki bi si pa cerkev sv. Duha na Javorci ogledali še sami, na spletni strani (tukaj) najdete vse informacije. Midva sva vse vstopnice in vozovnice kupila kar vnaprej (2 evra bus v eno smer in 4 evre vstopnica za v cerkev). Aja, pa če močno dežuje je cerkev zaprta za oglede. Ne delam reklame, samo opozarjam, ker če ne bi pogledal tja, bi se midva tudi morala obračati pri tabli. Dobro, mogoče malo reklame, ker je cerkev res izjemna.
To bo to za danes. OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!
Dodatno branje:
O cerkvi:
Še malo kaj o prvi svetovni vojni:
About The Author
