Napoleon in pohod na Rusijo

Napoleon je bil brihten poba. To smo že ugotovili. Problem je bil samo, da je bil povrh tudi malce samovšečen in je morda mislil, da je nepremagljiv. Morda! V vsakem primeru pa ni bil nezmotljiv, kar je lepo pokazal njegov pohod na Rusijo. To je menda ena izmed najbolj analiziranih in še kako drugače preučenih vojaških operacij v zgodovini. Hkrati pa velja za enega izmed največjih vojaških polomov v zgodovini. Vsi ti dogodki pa imajo takšno težo v zgodovini, da je Tolstoj o tem napisal zelooo dolg roman Vojna in mir. No, pa si dajmo pogledat, kaj se je zgodilo v tem zloglasnem času od junija do decembra 1812.

I. ZAKAJ JE NAPOLEON NAPADEL RUSE?

Enostavni odgovor? Ker so ga razjezili. Malo bolj zamotan odgovor? Ker so francoski višji družbeni krogi to zahtevali. Čakaj, čakaj, boste rekli. Sej pa Napoleon si ni pustil ukazovati. No, to ne bo držalo, ker ni vsega zmogel sam in nekako je moral ostati na oblasti. Razlog je bil v prvi vrsti gospodarski. Spomnimo se, da je Napoleon ukazal celinsko zaporo proti Angliji. Te se Rusija ni preveč strogo držala. To za francosko gospodarstvo ni bilo najboljše.

Naslednji razlog pa je bil vojaški. V peti koalicijski vojni, so Avstrijci napadli dežele, ki so bile podrejene Franciji. Med drugim Veliko Varšavsko vojvodino. Tej bi ob avstrijskem napadu lahko pomagala takratna francoska zaveznica Rusija, vendar tega ni storila. Rusi so peto koalicijsko vojno v glavnem preživeli na rezervni klopi, kar je Napoleona precej jezilo. Ruskega carja Aleksandra pa je medtem jezilo, da se je Napoleon vedno bolj vmešaval v delovanje Velike Varšavske vojvodine. Tako da je začela vreti zamera.

Zadnja stvar, ki pa je dokončno potrdila, da bo prišlo do francosko-ruske vojne, je bila Napoleonova priključitev baltskih-nemških dežel Franciji. To je vključevalo tudi Oldenburg, kar je bila vojvodina moža carjeve sestre Katarine Pavlovne. Po tem, sta se obe strani začele oboroževati. Napoleon je do pomladi 1812 nabral okoli 600.000 mož, car Aleksander pa nekaj več kot 200.000 mož. In tako se začne Napoleonov pohod na Rusijo. Napoleon je tako zbral največjo vojsko v zgodovini Evrope do takrat. Samo za informacijo, nekaj več kot polovica mož je bilo Francozov (okoli 300.000). Ostalo so bili Poljaki, Litovci, Nemci, Nizozemci, Italijani, Španci itd.

II. NAPOLEONOV POHOD NA RUSIJO

Francozi pred prečkanjem reke Nemen (Christian Wilhelm von Faber du Faur, pred 1857, Wikimedija).

24. junija 1812 se je torej začela celotna zgodba z Rusijo. Dajmo prvo povedat tisto, kar je najpomembnejše. Pohod na Rusijo je bil totalni polom za Napoleona. Zakaj? Ker so se Rusi v prvi fazi vztrajno umikali, Francozi pa so rinili vedno globlje in globlje v velikansko državo. Veliko ljudi bo zdaj reklo: »Ja, Napoleon je podcenjeval Rusijo.« To je sicer splošno prepričanje, vendar je napačno. Napoleon je bil genialni vojskovodja, tip se je informiral in pripravil. Zelo dobro je vedel, da bo zadeva zelo naporna.

V glavnem, Napoleon je svojo vojsko razdelil v tri skupine (glavna vojska, rezervne enote in straža v zaledju). Glavno skupino je spet razdelil na tri. Prvi skupini je poveljeval sam, drugi je poveljeval Napoleonov krušni sin, tretji pa njegov brat Jerome Bonaparte. In tako je odpeketal na vzhod in prečkal Nemen. Pri tem bi še samo omenili, da Napoleonov namen ni bil osvojiti ozemlja ampak samo zbrcati rusko vojsko in tako prisiliti carja, da ponovno spoštuje celinsko zaporo. Njegov plan je bil v osnovi hitro poraziti Rusko vojsko in zmagati v roku treh tednov. No, realnost je bila precej drugačna, ker mu je poveljnik ruske vojske Barclay de Tolly konkretno prekrižal načrte.

Rusi se izmikajo – taktika požgane zemlje

De Tolly je bil kar brihten in se je spretno umikal pred Francozi, da jih je tako zvabil globoko v notranjost Rusije. Ta poveljnik je bil dober učenec zgodovine, saj je Podobno naredil Quintus Fabius Maximus v drugi punski vojni. Ta se je umikal pred Kartažani dokler rimska vojska ni bila dovolj močna, da je lahko udarila nazaj.

Ampak pri de Tollyu to ni bilo vse. On je pri vsem tem uporabil še zelo luštno taktiko, ki se ji reče »požgana zemlja«. To pomeni, da je Ruska vojska zažgala vse, kar bi bilo uporabno Francozom. To kar je lahko, pa je odnesla. Tako da ni bilo zatočišč, hrane itd. To se je izkazalo kot pametna ideja, ampak ruski oficirji so menili, da je umik sramoten in zaradi tega je prišlo do trenj med poveljniki. Seveda ni pomagalo, da je Napoleon v Vilni prirejal vojaške parade, medtem ko so Rusi mesto prepustili brez boja. Tepst se je pa ja treba… Ali vsaj takšna logika je vladala med poveljniki ruskega rodu.

Bitka pri Smolensku

Kljub ruskemu izmikanju Francozom je do prve prave bitke prišlo 23. julija 1812 pri Saltanovki, saj se Rusom ni uspelo ponovno umakniti. In ti dve vojski sta se prvič stepli. Rezultat je bil francoska zmaga, vendar se je Rusom uspelo umakniti proti Smolensku in se kasneje pridružiti glavni ruski vojski pod de Tollyem. In tam potem pride do prve res velike bitke, to je bitka pri Smolensku 16. – 18. avgusta 1812. Bitka je bila brutalna, mesto je gorelo in vojski sta se v predmestjih borili mož na moža. V bistvu je Napoleon do takrat zaradi vremena že izgubil okoli 100.000 vojakov. Vročina kombinirana močnim deževjem ni bil najboljši recept in ogromno francoskih vojakov je zbolelo. No, nekaj pa jih je imelo poln kufer in so zbežali. Kljub temu je Napoleon v tej bitki premagal nasprotnika. Rusi so se morali umakniti proti Moskvi.

Bitka pri Borodinu

Ta poraz je sprožil veliko nezadovoljstvo v Petrogradu in Barclaya de Tollya je na mestu poveljnika vojske zamenjal 67 letni bitke pri Austerlitzu Mikail Kutuzov. Ta se je naprej umikal globlje v državo in nato Francoze počakal 120 kilometrov vstran od Moskve pri Borodinu. Bojišče je bilo v glavnem ravnina. General Kutuzov je ukazal po ruski liniji nesti ikono Matere božje, ki so jo Rusi rešili pred ognjem v Smolensku. Tako je želel svoje vojake spomniti na to, kaj se bo zgodilo, če Francozi zmagajo. To je zelo dvignilo moralo utrujenih ruskih vojakov.

Francozi na drugi strani so moralo vojakov poskušali dvigniti z Napoleonovim govorom, ki so ga prebrali na glas. V glavnem je govoril o patriotizmu in časti francoskih vojakov. Prav tako so pred Napoleonovim šotorom postavili sliko njegovega novorojenega sina, da so si vojaki lahko ogledali naslednjega cesarja. Zanimivo, česa se poslužijo različni poveljniki, da dvignejo moralo vojakov.

V glavnem, Napoleon se je pred bitko zavedal, da je daleč od Francije in se je želel izogniti kakršnim koli tveganim manevrom. In tako se je začela bitka. Pri Borodinu se je udarilo okoli 300.000 vojakov. Teh dvanajst ur, ki so se zgodile na 7. september 1812 so bile menda najbolj krvave v vseh koalicijskih vojnah skupaj.

Napoleon je ukazal polni napad na ruske linije. Ta je, po besedah zgodovinarja Davida Chandlerja spominjal na “udarce z macolo”. Sicer to ni bila najbolj pametna ideja ampak zgodovinarji tudi polemizirajo o Napoleonovi prištevnosti, saj menda ni bil pri najboljšem zdravju. Naj bi namreč imel visoko vročino in vnetje mehurja. V glavnem v tej bitki je skupno padlo okoli 80.000 vojakov, od tega 22 ruskih generalov. Po bitki so se Rusi umikali naprej in seveda še naprej uporabljali taktiko požgane zemlje. Zdesetkana francoska vojska je bila po bitki preveč utrujena, da bi zasledovala nasprotnika. Zato Francozom ni uspelo popolnoma uničiti nasprotnikove vojske. Prav zaradi tega je Napoleon na ta dan spoznal, da nima šans prisiliti Rusijo, da bi se predala.

III. UMIK IZ RUSIJE

Teden dni kasneje so Francozi vkorakali v Moskvo, ki je bila prazna in uničena do amena. Ni bilo ničesar, podobno kot v trgovini en dan pred božičem. Morala v vojski je močno padla. Napoleon je v Moskvi ostal 36 dni in upal, da bi dosegel nek mirovni sporazum s carjem. To ni uspelo, zato je 18. oktobra 1812 ukazal umik. In tukaj se začne tisti del zgodbe, ki je za Francoze zelo neugoden.

Ves čas umika so Francoze zasledovali kozaki, ruska vojska in celo okoliški prebivalci so jih napadali iz zasede. Francozi so bili namreč kar poredni, ko so še samozavestno prodirali v Rusijo. Zaradi ruske taktike požgane zemlje namreč niso imeli kaj veliko hrane in podobnega. Zaradi tega so plenili in se znašali nad civilisti, ki so ostali na njihovi poti. No, to so zdaj dobili konkretno vrnjeno, z obrestmi.

Napoleonova vojska je bila brez hrane, zeblo jih je do kosti in borili so se za hrano. Morala je še dodatno padla, ko so Francozi korakali čez bojišče pri Borodinu, ki je še vedno bilo polno trupel. Ni čudno, da se je organiziran umik kmalu spremenil v brezglavo bežanje, saj so vojaki želeli čim prej ven iz Rusije.

General zima naredi svoje

Povrh vsega je novembra zategnila še zima in temperature so padle na nekje -30 stopinj. Veliko vojakov je pomrznilo in tudi kolegialnost je šla hitro po gobe. Zaračunavali so si, da so lahko sedeli pri ognju in tepli so se za hrano ter vodo.

Lep primer tega je zapis Jakoba Walterja, ki je bil nemški pešak v Napoleonovi vojski. Izkušnje je zapisal v knjigi Pešak v Napoleonovi vojski: spomini 1806-1813. Omenjen dogodek se je zgodil novembra 1812, ko je Walter jezdil skozi pogorela mesta in jedel kos kruha: “V tistem trenutku me je zagledalo nekaj Francozov. /…/ Ob omembi besede “kruh” se je name vrglo še nekaj drugih in čutil sem, da je smrt blizu. A po čudežu je prišlo mimo nekaj Nemcev /…/ Ko so me rešili, so mi vzeli kruh in odšli svojo pot. Po tem sem razumel, da mi niso pomagali, da bi me rešili, ter da sta bila lakota in kruh tako moja rešitelja kot tudi nevarnost.”

Kasneje je Walter zapisal tudi, da se je čudil, da ga niso pojedli, glede na to, kakšno lakoto so trpeli vojaki v tistem času. V nekaterih primerih je prišlo celo do kanibalizma. Tukaj se resnično pokaže, kaj so ljudje pripravljeni narediti za golo preživetje, tudi če postanejo drug drugemu volk.

Francoski umik čez Berezino, med 1801 – 1850 (Wikimedija).

Prihod v Smolensk in zadnje bitke

Ko je Napoleon prišel do Smolenska, je imel še samo okoli 60.000 mož. Iz Moskve do Smolenska so vojaki potrebovali 26 dni brez enega dneva postanka. Na dan so korakali okoli 12 ur, kar je pomenilo 312 ur neprestanega potovanja. Posledice tega hitrega marša so bile katastrofalne za Francoze. Konji so skoraj vsi pomrli ali pa so jih vojaki postrelili zaradi mesa. O topovih so vojaki lahko samo sanjali, saj jih je bilo težko vleči po snegu.

Tudi Kutuzov je imel kar nekaj izgub, ampak kljub temu je prišlo do nekaj spopadov med 15. in 18. novembrom. Tem pravimo druga bitka pri Krasnoiu, ki je Francoze stala dodatnih 30.000 vojakov. Vojski sta se zadnjič spopadli še med 26. in 29. novembrom in za tem je Napoleonova vojska prečkala Berezino in se izmaknila popolnemu uničenju. Tako se je Napoleonov pohod na Rusijo 14. decembra 1812 končal. Od okoli 615.000 vojakov se je vrnilo nekaj manj kot 100.000. Zaradi tega ostaja pohod na Rusijo ena izmed najsmrtonosnejših vojaških operacij v zgodovini.

IV. POSLEDICE

Napoleon si po tej katastrofi nikoli ni resnično opomogel. Sicer je hitro nabral nekaj pehotnih nabornikov, ampak konjenice in topništva ni mogel nadomestiti. Medtem so Rusi nadaljevali čez Nemen v Evropo. Hitro so se jim pridružile angleška, pruska in avstrijska vojska. Tako se je začela šesta koalicijska vojna. Ta je pomenila konec Napoleona.

KRATEK POVZETEK? SEVEDA! TUKAJ JE!

Tako, to je to, naslednjič nadaljujemo. Potrebno si bo še pogledati vojno šeste koalicije in Napoleonov konec! Do takrat pa, OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!

Še ostali deli člankov o Napoleonu:

Povzeto po:

Luigi Franco, Absolutizem: Napoleonova doba, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998;
Chandler, David G. Dictionary of the Napoleonic Wars. New York: Macmillan Publishing, 1979;
Smith, Digby. The Greenhill Napoleonic Wars Data Book. London: Greenhill Books: 1998;
Več avtorjev: Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976;
Sneg in lakota sta zaveznike spremenila v sovražnike, History Illustrated, letnik 2017, št. 61.
Pohod na Rusijo (Wikipedija, World History, Britannica, Napoleon.org);
Bitka pri Borodinu (Wikipedija, World History);
Bitka pri Slatanovki (Wikipedija);
Quintus Fabius Maximus (Britannica).