25. junija ima naša država rojstni dan! Govorimo seveda o dnevu državnosti, ko je 25. junija 1991 v Ljubljani prvič zaplapolala slovenska zastava. Zgodila se je osamosvojitev Slovenije Zdaj pa, to vse skupaj se seveda ni zgodilo iz danes na jutri (v zgodovini se nikoli ne. Res!). To je bil proces. Ja drži, ko smo se osamosvajali smo imeli tudi desetdnevno vojno in na to nikakor ne bomo pozabili. Samo tukaj bi pa namočili prste v drugo jezero, v tisto malo bolj politično obarvano. Pogledali si bomo, kaj se je dogajalo vse do tega znamenitega poletnega večera v Ljubljani. Ampak prvo kot prvo, moramo začeti s prvim!
Tito umre, Jugoslavija pa tudi.
Jugoslavija je bila država, v kateri so bili združeni južnoslovanski narodi. Po drugi svetovni vojni se je imenovala Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), s spremembo ustave pa se je preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ). Obstajala je do leta 1992, ko je dokončno razpadla. Državo je vodil Josip Broz Tito, veliki šef partizanov in kasnejši predsednik države južnih slovanov. Dokler se ne zgodi 4. maj 1980 in Tito v Ljubljani umre. Takrat se je resnično pokazalo, koliko plajtrava je v bistvu SFRJ. Po njegovi smrti je namreč vodenje države prevzelo Predsedstvo, ampak to ni spremenilo procesa, ki je državo 10 let kasneje pahnil v totalni kaos.[1]
Težave bivše skupne države
Zaradi lažjega razumevanja poteka razpada Jugoslavije, je potrebno prvo razumeti, kakšna država je bila Jugoslavija oz. SFRJ. Država je bila namreč sestavljena iz šestih socialističnih republik (SR Slovenija, SR Hrvaška, SR Srbija, SR Bosna in Hercegovina, SR Črna Gora in SR Makedonija) in dveh avtonomnih pokrajin (Vojvodina in Kosovo).[2]
Saj smo povedali, da je glavno vezivo države bil Tito in da je njegova smrt bila začetek težav, ampak seveda moramo malo komplicirati. Težave so se v malo manjši meri kazale že pred njegovo smrtjo. Te so bile predvsem gospodarske narave, saj je jugoslovansko gospodarstvo beležilo velike izgube. Posledično se je država vedno bolj zadolževala, kar je pripeljalo do dviga cen. Posledično je državi začelo primanjkovati denarja, hkrati pa je prihajalo tudi do delavskih stavk. Država je težave poskusila rešiti z varčevalnimi ukrepi. Ukrepi so med drugim naleteli na odpor, saj so med posameznimi deli države vladale velike gospodarske razlike. Sever je bil veliko bolj razvit in je bil prepričan, da preveč denarja odteka proti jugu. Medtem pa je bil nerazvit jug prepričan, da sever države bogati na njihov račun. Zaradi zmede in omenjenega odpora v državi ti ukrepi niso bili uspešni.[3]
Milošević hoče, ostali pa ne!
Ker gospodarske težave niso bile dovolj, so se pojavili še vsesplošni medsosedski prepiri (zgleda, da to ni smao slovenski šport). Predsedstvo SFRJ po Titovi smrti namreč ni bilo sposobno obvladati gospodarske in politične spremembe v državi. Leta 1980 so namreč Albanci na Kosovu začeli zahtevati svojo svobodo, kar je pripeljalo do protestov leta 1981. Razlog za to so bile etnične napetosti med Kosovskimi Srbi in Albanci, ki so obstajale že desetletja. Ko je na oblast prišel Slobodan Milošević, mu je uspelo obdržati nadzor nad Kosovom, Vojvodino in Črno Goro. To mu je uspelo predvsem s pomočjo centralistične politike. Menda ni potrebno posebej poudariti, da s takšnimi potezami ni ravno zmagal na tekmovanju priljubljenosti.
Prav ta politika pa je namreč povzročila odpor med ostalimi jugoslovanskimi republikami, predvsem Slovenijo in Hrvaško, saj sta se obe zavzemali za večjo demokratizacijo po vzoru vzhodnoevropskih revolucij leta 1989. Zaradi tega so komunistične stranke posameznih socialističnih republik pridobivale na pomenu, medtem ko je bila Zveza komunistov Jugoslavije ukinjena januarja leta 1990. Posledično so se začele odcepljati posamezne jugoslovanske republike. Prva je bila Republika Slovenija, sledila ji je Republika Hrvaška in nato še Bosna in Hercegovina.[4]
Vojne kar trajajo in trajajo
Te odcepitve so pomenile začetek vojn v nekdanji Jugoslaviji. V Sloveniji smo imeli srečo, da se je vojna zelo hitro končala. Žal ostale države tega niso mogle reči. V drugih republikah, kot sta to Hrvaška ter Bosna in Hercegovina, pa so spopadi bili veliko daljši in zelo krvavi. Skupek državljanskih vojn in drugih dogodkov je trajal od leta 1991 do 2001.
Vojna za samostojnost Hrvaške se je končala leta 1995, vojna za samostojnost Bosne in Hercegovine se je prav tako končala tega leta z Daytonskim sporazumom. Kasneje, leta 1998, je prišlo še do vojne na Kosovu. Tukaj je med drugim odigrala vlogo zveza NATO, ki je izvedla vrsto napadov proti srbski vojski. Vojna se je zaključila leta 1999, ko je Kosovo prišlo pod vojaško zaščito KFOR-a.
Napetosti so se nadaljevale še v letu 1999, ko je prišlo do spopadov med Albanskimi separatisti in srbsko vojsko v Preševem v južni Srbiji. Spopadi so trajali do 2001. Istega leta pa je prišlo še do bojev med Makedonsko vojsko in albanskimi separatisti v Tetovem v Makedoniji. Boji so se končali februarja 2001. Govorimo torej o 10 letih bojev in sovražnosti. In potem se še naj en pritožuje kako nam je danes hudo…[5]
Spomini na grozote ne zbledijo hitro
24 let je v zgodovini zelo kratko obdobje. Zato ni čudno, da so napetosti med posameznimi državami prisotne še danes, spomini pa prav tako zelo živi v zavesti ljudi. Potrebno je namreč razumeti, da so se procesi proti vojnim zločincem, ki so v teh vojnah zagrešili takšna ali drugačna grozodejstva, prenehali delovati komaj 31. decembra 2017, ko je sodišče podalo poslednjo sodbo proti Goranu Hadžiću.[6] Obsodili so ga zaradi vojnih zločinov med Hrvaško vojno za neodvisnost. Sodbo so izrekli po njegovi smrti, saj je zaradi bolezni umrl leta 2016.[7]
Osamosvojitev Slovenije
Težave in Nova revija
Gospodarske in nacionalne težave so tudi Slovenijo pripeljale do tega, da se je odločila svojo pot nadaljevati kot samostojna država. Gospodarsko je bila Slovenija najrazvitejši del nekdanje Jugoslavije, kar potrjujejo tudi podatki, da sta bila družbeni proizvod in nacionalni dohodek v Sloveniji za dvainpolkrat višja od državnega povprečja. Poleg tega je Slovenija na začetku osemdesetih let z 8,5 % prebivalstva v državi ustvarjala do 18 % skupnega družbenega proizvoda in do 25 % izvoza, od tega 33 % na konvertibilni trg. Razpolagala je tudi z najmodernejšo bolnišnico, ki je bila v Ljubljani in kjer je preminil tudi sam Tito. Zaradi tega slovenska odločitev za samostojnost ni vprašljiva. [8]
Logično je, da je Slovenija začela razmišljati o odcepitvi, saj je gospodarstvo bilo prva liga. Temu dodajmo še splošno nezadovoljstvo in kaj dobimo? Začetek t. i. slovenske pomladi, kot imenujemo dogodke konec 80. let. Prvi tak pomembni dogodek se je zgodil spomladi 1987, ko je izšla 57. številka Nove revije. Tukaj so svoje prispevke za slovenski narodni program objavili France Bučar, Tine Hribar, Peter Jambrek, Jože Pučnik, Ivan Urbančič in Dimitrij Rupel. Vsi so suverenost države razumeli kot pogoj za to, da narod postane nacija, torej narod z lastno državo in da izvirna suverenost pripada narodom, ne federaciji. Ker je ta omejevala suverenost slovenskega naroda, so rešitev videli v demokratičnih spremembah [8]
Mamula, go home! Proces proti četverici
Zaradi slovenskih demokratičnih teženj se je bolj agresivno vedla tudi Jugoslovanska ljudska armada (v nadaljevanju JLA), ki je 1988 ocenila, da v Sloveniji poteka protirevolucija. Zaradi tega je nastal tudi kritičen članek v glasilu Mladina. V članku z naslovom Mamula, go home, glasilo ostro napade sekretarja za ljudsko obrambo SFRJ, admirala Branka Mamulo zaradi obiska v Etiopiji in prekupčevanja z orožjem.[9] Posledično je generalštab JLA na seji CK Zveze komunistov Jugoslavije zoper predstavnike opozicije skušala vsiliti represivne ukrepe. Ker sklepi seje niso bili enotni, je generalštab ravnal po svoje. Služba državne varnosti je aretirala publicista Ivana Borštnerja, novinarja Davida Tasića in odgovornega urednika Francija Zavrla ter podčastnika JLA Janeza Janšo. Generalštab jih je obtožil, da so nezakonito prišli do zaupnih vojaških dokumentov. Vojaško sodišče jih je obsodilo na zaporne kazni.[10]
Zaradi tega »procesa proti četverici« je slovenska javnost letela v luft bolj, kot pokrov na ekonompiskru. Proces je namreč v Ljubljani potekal v srbohrvaškem jeziku in ker je potekal pred vojaškim, ne pred civilnim sodiščem. Prav zaradi tega je bil v Sloveniji ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je organiziral množične proteste in opozarjal na spoštovanje človekovih pravic. Sicer ni bil politični organ, je pa prav tako opozarjal na pomen slovenske suverenosti.[11]
Majniška deklaracija in miting resnice
Vse to seveda ni ravno dobro vplivalo na odnos med Slovenijo in Jugoslavijo. Počasi se je začela oblikovati slovenska politična opozicija. Temeljni program za njen nastanek je bila Majniška deklaracija, ki jo je na velikem protestu v Ljubljani 8. maja 1989 prebral Tone Pavček. Podpisniki so izrazili, da želijo živeti v samostojni državi slovenskega naroda, kot suverena država odločati o povezovanju z drugimi narodi, izrazili sotudi težnje po spoštovanju človekovih pravic, demokratizaciji, večstrankarskem sistemu in sistemu, ki bo zagotavljal »duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije«.[12]
Kot odgovor na Majniško deklaracijo so podporniki Miloševića poskušali v Ljubljani sklicati t. i. Miting resnice, kar pa so z akcijo, imenovano Sever, preprečilo slovenskih policijskih enot.[13]
Dogodkov v okviru akcije Sever se spominja tudi Drago Peklar, ki je bil z enoto miličnikov iz Maribora stacioniran v Dobovi. Pričakovali so namreč več vlakov iz Srbije, polne podpornikov Miloševića. Njihova naloga je bila preprečiti, da bi ti vlaki prišli do Ljubljane. Zanimivo je predvsem to, da so vsi vlaki iz juga takrat v glavnem prihajali v Slovenijo preko Dobove in ne Središča ob Dravi ter drugih prehodov. Zato pravi, da je ravno tam bila največja koncentracija slovenskih policijskih enot. Po njegovih besedah, je preprečitev prihoda vlakov v Ljubljano onemogočilo izvedbo Mitinga resnice. Naposled so se po Trgu revolucije v Ljubljani lahko samo prestopali nekateri posamezniki z jugoslovanskimi zastavami. To pa je bilo tudi vse. Do nekih protestov ni prišlo. [14]
Osamosvojitev Slovenije – prvo dejanje – juhu, volitve so tu!
Poskus mitinga resnice in Majniška deklaracija sta samo še poglobila slovenske demokratične težnje. Nastale so prve politične stranke: Slovenski krščanski demokrati, Slovenska kmečka zveza, Zeleni Slovenije, Liberalna stranka in Socialdemokratska zveza. Da bi bile pred prvimi večstrankarskimi volitvami močnejše, so se povezale v Demokratično opozicijo Slovenije – DEMOS.[15]
Hkrati je prihajalo tudi do sprememb v Zvezi komunistov Slovenije pod vodstvom Milana Kučana. Ta je priznala civilno družbo in uvedbo večstrankarskega sistema. Leta 1990 je prišlo tudi do prelomnega dogodka, ko je slovenska delegacija protestno zapustila kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki ga je kasneje tudi zapustila. Tako se je Zveza komunistov Slovenije dokončno ločila od Jugoslovanske.[15]
Aprila 1990 so nato stekle prve večstrankarske volitve, kjer je zmagal Demos. Novo vlado je sestavil predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, Lojze Peterle. Mesta pomembnih političnih resorjev, kot pripravo države k osamosvojitvi, so mesta notranjega, zunanjega in obrambnega ministra zasedli Igor Bavčar, Dimitrij Rupel in Janez Janša. Kot predsednik predsedstva Republike Slovenije, pa je bil v drugem krogu izvoljeni Milan Kučan. S tem je narod pokazal tudi odobravanje mirnega prehoda iz starega v novi sistem. [15]
Na vsebino Demosovega programa je močno vplivala že prej omenjena Majniška deklaracija. Ta je bila tudi pobuda za sprejetje Deklaracije o suverenosti republike Slovenije, leta 1990. Z deklaracijo je Slovenija prevzela oblast nad svojim ozemljem. Zvezni zakoni Jugoslavije na njenem ozemlju niso več veljali. Temu so sledili še drugi osamosvojitveni ukrepi. Določanje vojaškega roka je prešlo v pristojnost Slovenije, prav tako pristojnost nad Teritorialno obrambo. Začele so se pa tudi priprave na izdajo lastnega denarja.[16]
Osamosvojitev Slovenije – drugo dejanje: Plebiscitni dan!
Lepo ne da? No, treba je vedeti, da je bila Slovenija še vedno pripravljena ostati v konfederaciji. Celo ponudila je podpis konfederalne pogodbe. No, to so vsi, razen Hrvaške, zavrnili. Zaradi tega je Demos v svojem pristopu postal bolj radikalen in predlagal plebiscit o samostojnosti. Ta je bil izveden 23. decembra 1990. To je bil prvi velik korak. Osamosvojitev Slovenije se je začela nezadržno odvijati. [17]
Po poročanju časnika Delo so volišča svoja vrata odprla ob sedmi uri zjutraj. To je bil neobičajen dan za Slovence, saj so se odločali o tem, kako bodo živele generacije, ki bodo prišle za njimi. V večjih mestih so bila volišča okrašena, druga niso bila posebej označena. Navdušenost in dobro vzdušje je potrjevalo še dejstvo, da so nekateri prišli na volišča v spremstvu harmonikarjev, ponekod pa so dobili tudi zastonj kavo.[18] Neuradni rezultati so bili znani ob pol enih zjutraj. Glasovalo je 93,2 % vseh volilnih upravičencev. Za samostojnost se je odločilo 88,2 %, proti pa 4 %, neveljavnih glasovnic je bilo 0,8 %.[19]
25. junij: rojstni dan nove države
Po zakonu bi morala Slovenija samostojnost razglasiti v roku šestih mesecev. Zato je skupščina Republike Slovenije razglasila Izjavo o dobrih namenih in Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope. S tem je Slovenija želela podkrepiti svoj namen sporazumne razdružitve, kar je potrdila tudi z Resolucijo o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ in predlagala srečanje z vodstvi vseh federalnih enot. Kljub odklonilnemu odnosu srbskega vodstva je Slovenija nadaljevala proces osamosvojitve. Skupščina Republike Slovenije je Skupščino SFRJ obvestila o tem, da bo najkasneje 26. junija 1991 razglasila samostojnost. Dan pred razglasitvijo samostojnosti je Republika Slovenija sprejela zakon o grbu in zastavi Republike Slovenije, Temeljno ustanovno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti ter vse ostale potrebne zakone. [20]
Razglasitev samostojnosti
Osamosvojitev Slovenije, ali bolje rečeno njena neodvisnost, je bila nato razglašena na ljudskem zborovanju na Trgu republike v Ljubljani, 26. junija 1991 zvečer.[21]
Začetek slovesnosti je bil ob 21.15 zvečer, ko je prišel slovenski politični vrh, poslanci, tuji in domači gostje pred parlament. Predsednik Milan Kučan je nato pregledal častno stražo.[22]
Prisotne je nagovoril z naslednjimi besedami: »Z rojstvom dobi človek pravico do sanj. Z delom dobi pravico, da zbližuje življenje in sanje. Mi smo včeraj povezali oboje. Zase, za mnoge rodove Slovencev, ki so nekoč sanjali te iste sanje, in za prihodnje rodove, ki bodo na teh sanjah gradili nov svet.«[23]
Po nagovoru so zamenjali staro zastavo z novo. Potekal je tudi kulturni program, ki sta ga izvedla igralec Polde Bibič in Slovenski oktet. Prisotni so posadili tudi lipo, ki jo je blagoslovil nadškof dr. Alojzij Šuštar. Slovesnost se je končala z ognjemetom, z zvonjenjem zvonov, s kresovi na bližnjih hribih in s sliko, na kateri je dvajset planincev na vrhu Triglava razvilo slovensko zastavo.[24] Mimogrede, marsikdo ki pogleda fotko planincev bo rekel: hej! To je ruska zastava. Pa ni! To je namreč slovenska nacionalna zastava, samo je pa res, da je brez grba. Takrat, ko so planinci namreč odčofotali na Triglav, naš grb še ni bil določen. Toliko za ocvirk!
Osamosvojitev Slovenije – tretje dejanje: desetdnevna vojna in odhod zadnjega vojaka JLA
Osamosvojitev Slovenije pa seveda ni potekala brez težav. Ker ne gre mirno, je JLA mogla zmešat golaž. Tukaj bomo samo na kratko preleteli desetdnevno vojno. Brez panike! Saj si jo bomo kmalu pobliže pogledali! Torej:
Teritorialna obramba je zelo otežila življenje JLA
Naslednje jutro so se enote JLA iz slovenskih in hrvaških vojašnic napotile proti slovenskim mejnim prehodom, letališču Brnik in drugim pomembnim točkam v Sloveniji. Slovenska Teritorialna obramba in policija sta skušali napredovanje enot JLA ustaviti z blokadami, ki so jih naredili pretežno iz tovornih vozil. Predsedstvo Republike Slovenije je napad obsodilo in pozvalo k mirni rešitvi. Kljub temu je JLA zasedla mejne prehode z Italijo in Avstrijo, vendar vseh načrtov ni mogla izvesti, saj je Teritorialna obramba obkolila vse vojašnice.[25]
Po dveh dneh so slovenske enote prešle v protinapad in precej otežile življenje jugoslovanske vojske. JLA je odgovorila z letalskimi napadi na brniško letališče, televizijske oddajnike in blokado pri Medvedjeku. Vlada in predsedstvo sta o svojih sklepih, napadih JLA in obrambi Teritorialne obrambe dobro obveščala slovensko in tujo javnost. Vojni prizori so vplivali na mnenje evropske javnosti. Zato so evropski politiki začeli pritiskati na Beograd, naj preneha z vojaškimi akcijami.[27]
Konec sovražnosti
Sprejet je bil dogovor o ustavitvi sovražnosti – Brionska deklaracija. 3. julija 1991 so se spopadi končali in enote JLA so do oktobra odšle iz Slovenije. 25. oktobra 1991 ob polnoči je Slovenijo zapustil zadnji jugoslovanski vojak.[27]
Osamosvojitev Slovenije – zaključek
Tako smo postali povsem samostojna država, ki je med 26. junijem 1991 in 28. aprilom 1992 dobila mednarodno priznanje enaintridesetih držav. Do danes nas je priznalo 190 držav. Mimogrede, zaenkrat nas ne priznavajo Zimbabve, Srednjeafriška republika, Čad, Salomonovi otoki, Lesoto, Esvatini in Zelenortski otoki. Zakaj? Bog si ga vedi.
Članstvo v mednarodnih organizacijah
Kasneje pa je Slovenija postala še članica pomembnih mednarodnih organizacij: 22. maja 1992 je vstopila v Organizacijo združenih narodov, 14. maja 1993 v Svet Evrope, nato 29. marca 2004 v NATO in 1. maja 2004 v Evropsko unijo.
V glavnem, tako je potekala osamosvojitev Slovenije. In kateri državni prazniki so vezani na vse to? Seveda 25. junij – dan državnosti, 26. december – dan samostojnosti in enotnosti ter 25. oktober – dan suverenosti.
Toliko o tem! Ostanite radovedni! Se beremo naslednjič!
Povzeto po:
- [1] Wikipedija, Jugoslavija. Dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Jugoslavija#Socialisti%C4%8Dna_Jugoslavija (27. 10. 2020).
- [2] Wikipedija, Socialistična federativna republika Jugoslavija. Dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Socialisti%C4%8Dna_federativna_republika_Jugoslavija (27. 10. 2020).
- [3] Razpotnik, Snoj, Raziskujem preteklost 9, str. 131.
- [4] Wikipedija, Breakup of Yugoslavija. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Breakup_of_Yugoslavia#The_beginning_of_the_Yugoslav_Wars (27. 10. 2020).
- [5] Wikipedija, Yugoslav Wars. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Yugoslav_Wars#Kosovo_War_(1998%E2%80%931999) (27. 10. 2020).
- [6] Wikipedija, International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/International_Criminal_Tribunal_for_the_former_Yugoslavia (27. 10. 2020).
- [7] Wikipedija, Goran Hadžić. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Goran_Had%C5%BEi%C4%87 (27. 10. 2020).
- [8] Več avtorjev, Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 386–387.
- [9] Več Avtorjev, Enotni v zmagi, str. 10.
- [10] Več avtorjev, Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 391.
- [11] Razpotnik, Snoj, Raziskujem preteklost 9, str. 133.
- [12] Več avtorjev, Enotni v zmagi, str. 20.
- [13] Wikipedija, Anti-bureaucratic revolution. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Anti-bureaucratic_revolution#Action_North (28. 10. 2020).
- [14] Spomin Draga Peklarja, 30. 10. 2020. Zapis hrani avtor.
- [15] Več Avtorjev, Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 394 – 395.
- [16] Več avtorjev, Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 395.
- [17] Razpotnik, Snoj, Raziskujem preteklost 9. str. 135.
- [19] Več avtorjev, Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 397.
- [18] Delo, Vsaka pot se začne s prvim korakom Plebiscit je prvi korak na naši poti, št. 298, 24. 12. 1990, str. 2. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-UWPTZX2F/2/index.html (28. 10. 2020).
- [19] Delo, Slovenci smo glasovali za samostojno Slovenijo, , št. 298, 24. 12. 1990, str. 1. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-UWPTZX2F/index.html (28. 10. 2020).
- [20] Več avtorjev, Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 397–399.
- [21] Delo, Slovesno so razglasili samostojnost Slovenije, št. 149, 27. 6. 1991, str. 1. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-I55R472S/index.html (28. 10. 2020).
- [22] Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan. Dostopno na: http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/dokumenti/26.06.1991-90-92 (28. 10. 2020).
- [23] Delo, Slovesno so razglasili samostojnost Slovenije, št. 149, 27. 6. 1991, str. 1. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-I55R472S/index.html (28. 10. 2020)
- [24] Razpotnik, Snoj, Raziskujem preteklost 9, str. 135–136.
About The Author
