Slavnih zgodovinskih osebnosti je toliko, da človek prav ne ve kje naj začne in kje naj konča. Je pa res, da so ene večje od drugih. Je pa tudi ena zgodovinska oseba, za katero trdijo, da je bila manjša, kot je to bilo v resnici. Ta zgodovinska oseba je »mali desetnik«. Ta mali desetnik pa velja za enega največjih vojaških poveljnikov v zgodovini. In ta poveljnik je marsikomu v Evropi pošteno zatresel hlače. Ta tresalec hlač se imenuje Napoleon Bonaparte in danes si bomo pogledali, kako se je njegova pot začela in kako se je odrezal v francoskih revolucionarnih vojnah.
I. NAPOLEON BONAPARTE NA KRATKO
II. ZAČETKI KORZIČANA NAPOLEONA BUONAPARTEJA
Napoleon Bonaparte (rojen Buonaparte) se je rodil 15. avgusta 1769 v mestu Ajaccio na Korziki. Bil je tretji sin Carla Bonaparte in Marie Ramolino. Rodil se je leto dni po tem, ko si je Korziko priključila Francija. To Korzičanom sicer ni najbolj pasalo in so organizirali odpor proti Francozom. Želeli so namreč svojo samostojnost. Glavni tukaj je bil Pasquale Paoli, s katerim je sodeloval tudi Napoleonov oče. Potem, ko ga je moral Paoli popihati iz Korzike se je tudi ata Carlo sprijaznil s Francozi in si pridobil ugledno službo.
Ko je bil star 9 let se je Napoleon preselil v Francijo in obiskoval šolo v Autunu. Kasneje se je izobraževal še na vojaški šoli v Briennu ter na vojaški akademiji École Militaire v Parizu. V tem času je njegov oče umrl zaradi raka na želodcu. To je poslabšalo finančno stanje mladega Napoleona. Zaradi tega je moral dvoletno izobraževanje končati v enem letu. Septembra 1785 je končal svoje šolanje in postal topniški poročnik v regimentu La Fère. Bil je prvi Korzičan, ki je končal pariško vojaško akademijo. Še naprej je prebiral o taktiki in strategiji ter izpopolnjeval svoje znanje. 1786 je zapustil svoj regiment in se vrnil na Korziko.
Po vsej logiki bi bil Napoleon obsojen na povprečnost. Da bi zares poletel je potreboval nek velik dogodek, ki bi končal stari sistem, ki ga je omejeval. Ja glej ga zlomka! Ded je imel srečo. V svoj regiment se je namreč vrnil leta 1788, tik pred začetkom francoske revolucije. Ta pa je… KONČALA STARI SISTEM!
III. PRVA KOALICIJSKA VOJNA (1792 – 1797)
Ko se je začela revolucija je Napoleon ponovno zapustil svoj regiment in odšel na Korziko, kamor se je vrnil tudi Paoli. V tem času je Bonaparte bil še zagret korziški nacionalist. No Paoli je bil nad fantom približno tako navdušen kot nad obiskom pri zobozdravniku. Menil je namreč, da je bil Napoleonov oče izdajalec. In tako se je bogi dečko razočaran vrnil v Francijo, kjer je začel simpatizirati z Jakobinci in idejo o ustavni monarhiji Franciji. Potem se je vrnil na Korziko, se prepiral s Paoliem, nato pa je 1792 prišel nazaj v Francijo. Sicer so mu rekli, da je dezerter, ampak ker je Francija takrat napovedala vojno Avstriji, so na to hitro pozabili. In ker v tretje gre rado, je spet odpeketal na Korziko in zdaj je dokončno poknilo. Kot posledica državljanske vojne je nato morala celotna družina Bonaparte zapustiti otok. Takrat se je Napoleonov vzpon resnično začel.
Obleganje Touluna in hišni pripor
Pameten mlad oficir je sodeloval v bojih med zagovorniki revolucije (kar je bil tudi sam) na eni in monarhije na drugi strani. Napoleonov velik uspeh je bil obleganje Toulona. Odlično je ugotovil, kam je potrebno postaviti topove, da so lahko nabili nasprotnike. Tako je pri 24 letih Napoleon postal najmlajši topniški general v zgodovini francoske vojske. Tak mimogrede je postavil še načrt napada na Sardinsko kraljestvo, kar je tudi bilo uspešno.
Napoleonova sreča je bila malo opoteča, ker če si prijatelj z eno politično stranko si sovražnik druge. Ko se je zgodilo, da so Napoleonovi Jakobinci padli, so tudi njega aretirali. Še več, 1794 so ga vrgli v hišni pripor in povrh so ga še brcnili iz vojske. Ker pa je v državi še vedno bil celi cirkus so ga seveda potrebovali. Po priporočilu direktoriju petih mož v Parizu, so ga ponovno sprejeli v vojsko. Napoleon je v Parizu zadušil vstajo nasprotnikov revolucije. Posledično so ga tudi oprostili vseh obsodb in poslali v zahodno Francijo. In poba je ponovno nizal nore uspehe. Posledično je pridobil na prepoznavnosti. V tem času je spoznal tudi Josephine, s katero se je kasneje poročil.
Boji za severno Italijo
Francoska vojska je bila v tem času v slabem stanju, saj je bila oborožitev zanič. Napoleon je vedel, da to ne pomeni nič dobrega. Treba je bilo dvigniti moralo vojakov. Marca 1796 jih je nagovoril z naslednjimi besedami: »Vojaki! Nagi ste in lačni, vlada vam je veliko dolžna in vas ne more plačevati. Jaz pa vas bom popeljal v najbolj rodovitno ravnino na svetu. Bogate province in velika mesta vodo prišla pod vašo oblast. Tam boste našli čast, slavo in bogstvo. Vojaki Italije! Ali vam bo zmanjkalo poguma in vztrajnosti za to?«.
General je svojim vojakom pošteno dvignil moralo. Posledično je nanizal še zmage proti Sardinskem kraljestvu, ki ga je brcnil ven iz vojne v dveh tednih. To dokazuje tudi razglas njegovim vojakom maja 1796: »Vojaki! V petnajstih dneh ste izbojevali šest zmag, osvojili 21 zastav, 55 topov, številne utrdbe in zasedli najbogatejše dele Piemonta /…/«
Ampak čakaj, najboljše še pride! Potem je vkorakal v Avstrijo, kjer jih je sicer malo dobil. Kljub temu pa je napredoval proti Dunaju, kar je Avstrijce pripeljalo do tega, da so zaprosili za premirje. Temu je sledil podpis Campoforminjskega miru leta 1797. S tem je Francija dobila nadzor nad kompletno severno Italijo.
IV. NAPOLEON GRE V AFRIKO
Na tem mestu so zadeve postale bolj eksotične, saj se je Napoleon potepal tudi po severni Afriki, kjer je želel nagajati Angležem. Otežiti jim je namreč želel trgovanje z Indijo. Z ladjami se je odpravil proti Afriki in pristal v Aleksandriji leta 1798. Nato, si ogledal piramide (bitka pri piramidah 1789) in premagal Mameluke. Medtem je admiral Horatio Nelson uničil francoske ladje v bitki pri Nilu (1. avgust 1798). Kljub temu je Francija vsaj za nekaj časa okupirala Egipt, čeprav so se Egipčani ornh upirali. Poraz na Nilu je svetu pokazal, da Napoleon ni neranljiv. To je spodbudilo Angleže, Avstrijce, Ruse in Turke, da so ustvarili novo koalicijo proti Franciji. Kuhala se je druga koalicija.
Potem je Napoleon 1799 vkorakal še v Sirijo. S tem je končal zavezništvo z Otomani. Zavzel je nekaj mest. Med njimi tudi Jaffo, kjer je bilo bojevanje še posebej brutalno. Zaradi bolezni in izgub se je maja vračal proti Egiptu, kjer je na brzino še premagal Otomansko invazijo pri Abukiru. Pohod se je končal s francoskim porazom. Napoleon je namreč zapustil svojo vojsko in se vrnil v Francijo. Na čelu vojske je pustil generala Kléberja, ki se je uspešno branil pred Mameluki vendar je bil umorjen. Francozi so se nato dokončno predali 21. marca 1801. Sovražnosti med Turki in Francozi so se uradno končale 1802 s Pariško mirovno pogodbo in Egipt je postal Otomanski.
Kljub francoskemu vojaškemu neuspehu, pa je bilo potepanje po severni Afriki znanstveno zelo pomembno. Napoleon je s seboj namreč vzel okoli 160 znanstvenikov. Med drugim so 1799 odkrili tudi Kamen iz Rosette.
V. SANJE POSTANEJO REALNOST, NAPOLEON PREVZAME OBLAST
Po vrnitvi v Francijo je Napoleon okoli sebe zbral nekaj podpornikov in 1799 izvedel državni udar. Razglasil se je za prvega konzula in prevzel oblast v državi. Tačas so Rusi, Avstrijci in Angleži naredili drugo koalicijo. Zato se je Napoleon v tem času že pripravljal na napad na Avstrijo. Rusija je medtem že izstopila iz koalicije, Turki pa so tako ali tako imeli polne roke dela z Egiptom. Tako je čez Alpe vkorakal v severno Italijo, kjer je napokal Avstrijce, ki so nato podpisali pogodbo Lunévillski mir in v vojni s Francijo je ostala samo še Anglija. Ta je imela poln kufer in 27. marca 1802 so podpisali mir v Amiensu. Tako, zdaj pa je bil mir v Evropi.
Prevzem oblasti
Vse to je Napoleonu omogočilo, da so ga izvolili za prvega konzula. V bistvu so s glasovanjem uvedli diktaturo. Tej pravimo bonapartizem. V tem času je Napoleon nadzoroval življenje v Franciji in preganjal nasprotnike. Uvedel je tudi obči državljanski zakonik. Ta je določal enakost pred zakonom, svobodo dela, zavarovanje zasebne lastnine, versko toleranco in ločitev Cerkve od države. Tako da, do neke mere je ded mel napredne ideje. Vse pa je seveda zapečatil, ko se je leta 1804 okronal za cesarja Napoleona I.
Huh, sem mislil da bom lahko krajši. Ampak o nekomu tako pisanem, kot je Napoleon je seveda veliko za povedati. To je prvi del našega venčka o »majhnem« cesarju. Nadaljujemo naslednjič. Do takrat pa OSTANITE RADOVEDNI!
A, PA ŠE POVZETEK, DA SE NE IZGUBIMO DO AMENA.
Še ostali deli člankov o Napoleonu:
- Tretja koalicijska vojna;
- Četrta koalicijska vojna;
- Peta koalicijska vojna;
- Pohod na Rusijo;
- Šesta koalicijska vojna.
Povzeto po:
- Jelka Miranda Razpotnik, Anja Plazar: Raziskujem preteklost 8, Rokus-Klett, Ljubljana 2020;
- Več avtorjev: Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976;
- Ernst H. Gombrich, Kratka svetovna zgodovina za mlade bralce, Založba Grad, Ljubljana 2005;
- Napoleon (Wikipedija, Britannica, Biography);
- Napoleonovi govori (Napoleon-series);
- Francoski pohod na Egipt (Wikipedija);
About The Author
