Napoleon, ki je svojo kariero začel že v času francoske revolucije, je v svojem času konkretno spremenil podobo Evrope in zmigal tehtnico moči evropskih velesil. Super mu je šlo. Zaradi tega je najbrž postal malo samovšečen, saj če ga kdo ni ubogal, je hitro začutil njegovo šibo. To je mislil tudi za Rusijo, ki ni spoštovala celinske zapore. Seveda jo je napadel. Kar je bila katastrofa. Zdaj pa francoski cesar poskusi poflikati to katastrofo. Problem je bil samo, ko so njegovi stari nasprotniki slišali za njegov polom, so hitro sestavili novo zavezništvo in začela se je naslednja, že šesta koalicijska vojna!
I. DOGODKI VODIJO DO ŠESTE KOALICIJE
Glavni razlog, da so nekatere evropske države ponovno napele mišice in začele pretep s Francozi je bil Napoleonov katastrofalni polom v Rusiji. To je bil takšen neuspeh, da so Rusom zrastla krila in tipi so kar lepo prestopili Nemen in vkorakali v glavno mesto Prusije, Königsberg (danes Kaliningrad). Prusi so namreč bili nekakšni Napoleonovi zavezniki. Recimo, da je to bilo bolj na papirju, ker ravno navdušeni niso bili. V glavnem, lokalne oblasti pruske prestolnice so napovedale vojno francoskemu cesarju in pruski cesar Friderik Viljem III. je ugotovil, da bo narod šel v vojno, pa če mu je prav ali ne. Tako so Prusi stopili v koalicijo. Čeprav niso bili navdušeni nad zavezništvom z Rusi, so 28. februarja 1813 v Kališu podpisali papirje. Ja, v sili je hudič tudi žeblje žrl.
Angleži se veselijo
Ob teh dogodkih se je Angležem začelo smejati. Otočani so bili namreč še vedno v vojni s Francozi (že od 1803). Ponovno so stopili v vlogo financerja in mimogrede še prepričali Švedsko, da se pridruži vojni. Obljubili so jim pomoč pri priključitvi Norveške, ki bi jo vzeli Dancem (Napoleonovim zaveznikom). Najbolj ironično pri vsem je, da je bil takratni regent Švedske Jean Bernadotte – eden izmed Napoleonovih maršalov in kasnejši švedski kralj.
Avstrijci so se medtem odločili, da ne mignejo in ostanejo nevtralni. Sicer so se jim cedile sline, ko so pomislili na to, da bi Napoleon končno padel na nos, kljub temu pa niso želeli francoske prevlade v Evropi zamenjati z rusko. Vseeno pa so mobilizirali 200.000 mož. Saj veste, za vsak primer.
Osamljen Napoleon
Napoleona so torej zapustili kar trije »zavezniki«: Švedska, Prusija in Avstrija. Povrh vsega pa so 17. decembra 1812, dan preden se je vrnil v Pariz, razglasili, da francoske armade več ni. Ljudstvo je bilo pretreseno vendar je Napoleon hitro razglasil, da ustvarja novo vojsko, veliko 150.000 mož. Ostal je samo en problem, večina njegovih izkušenih vojakov je bilo ali v Španiji, ali pa pod ruskim snegom. Zaradi tega so novo vojsko sestavljali neizkušeni vojaki. Dodatna oteževalna okoliščina je bila tudi ta, da ni imel konjenice, ker jo je prav tako izgubil. Usposabljanje konjenikov pa se tudi ni zgodilo iz danes na jutri.
In tako so glavni igralci pričakali naslednje (in zadnje) dejanje te predstave, ki nosi naslov šesta koalicijska vojna.
II. ŠESTA KOALICIJSKA VOJNA (3. marec 1813 – 30. maj 1814)
Šesta koalicijska vojna je trajala od 3. marca 1813 do 30. maja 1814. Na kratko, vojno je zmagala koalicija. Napoleonov poraz je pomenil konec njegovega imperija in njegov izgon na otok Elba. Ampak dajmo si vseeno pogledat, kateri so bili glavni dogodki te vojne.
Vse se je začelo s tem, da so Rusi in Prusi vkorakali v Saško, ki je bila Napoleonov zaveznik. Francozi so zato 25. aprila 1813 odkorakali iz Francije in Napoleon je pustil svojo ženo na čelu države. S tem je želel preprečiti vključitev Avstrije v vojno (poročen je bil s hčerko avstrijskega cesarja Franca I.). Mu je to ratalo? Ne.
Napoleon nabuta Ruse in Pruse … spet!
Torej, Napoleon je 1. maja prečkal reko Saale. Naslednji dan je nabrcal Ruse in Pruse v bitki pri Lützenu. Ker ni imel dovolj konjenice ni mogel uničiti nasprotne vojske. Zato se je ta umaknila do Bautzena, kjer je med 20. in 21. majem prišlo do naslednje bitke, kjer je Napoleon spet zmagal. Francozom je kazalo dobro, ampak še vedno jim ni uspelo uničiti koalicijske vojske. Vseeno pa je bila sedaj odprta pot do Berlina in francoski maršal Nicolas Oudinot je dobil nalogo, da ga zasede. To mu ni uspelo, ker je bil poražen v bitki pri Luckauu 4. junija 1813.
Začasno premirje
Poraza pri Lützenu in Bautzenu sta povzročila napetosti med Rusi in Prusi. Zato so s Francozi podpisali začasno premirje, ki bi trajalo do 18. avgusta. Napoleon je to videl kot priložnost, da malo pokrpa svojo vojsko. Koalicija je medtem ta čas izkoristila, da je nagruntala novi načrt. Odločili so, da bodo sestavili tri vojske. Prvi bo poveljeval bivši Napoleonov maršal, Karel Janez Švedski, drugi bo poveljeval maršal Schwarzenberg, tretji pa general Blücher. Nagruntali so tudi novi plan, po katerem se bodo izmikali spopadu z Napoleonom (znano?), napadali njegovo oskrbo in krila. Ta plan je v glavnem nagruntal Karel Janez. Logično, tip je vedel kako Napoleon taktizira.
Napoleon je imel ta čas drugo zaposlitev. Srečal se je z avstrijskim zunanjim ministrom Klemensom von Metternichom, ki je zahteval, da Napoleon preda nadzor nad Nemčijo, Poljsko, Italijo in Prusiji vrne ozemlja, ki jih je izgubila 1806. Napoleon je šel v luft in mu rekel: »Želite vojno? Uničil sem Pruse pri Lützenu; premagal sem Ruse pri Bautzenu; zdaj bi radi bili še vi na vrsti? Dobro, srečala se bova na Dunaju!« (Mikaberidze, 564). In tako so v vojno vstopili še Avstrijci.
Bitka pri Leipzigu – bitka narodov
Vojna se je nato nadaljevala in koalicija se je držala svojega načrta. Prišlo je do bitke pri Dresdnu, 26. avgusta, ki jo je Napoleon sicer zmagal, vendar je to bil začetek konca. Švedi so premagali francoskega maršala Neya, ki bi moral zasesti Berlin, koalicijska vojska pa je začela napadati francoske oskrbovalne poti. Zaradi tega je v Napoleonovi vojski začela vladati lakota. Napoleon je sicer lovil koalicijske vojske, ampak ni imel nič od tega. Potem pa so ga še zapustili Bavarci, ki so se 8. oktobra 1813 pridružili koaliciji. Tako, in sedaj pridemo do največje bitke v evropski zgodovini do prve svetovne vojne.
Bitka pri Leipzigu se je zgodila med 16. in 19. oktobrom 1813. Imenujemo jo tudi Bitka narodov. Na bojnem polju si je nasproti stalo 190.000 francoskih in 380.000 koalicijskih vojakov. V toku bitke so Napoleonovi zavezniki Saška in Württenberg zamenjali stran, kar je zapečatilo francosko usodo. Napoleonova vojska se je začela umikati čez reko Elster ampak se je vse zabasalo, ker so vsi rinili čez en most. Pa še tega je en francoski vojak prehitro razstrelil. Zato so nekateri poskušali plavati, druge pa so ujeli. Potem se je Napoleon sicer uspel umakniti čez Ren toda koalicija ga je zasledovala in marca 1814 vkorakala v Pariz. V tej bitki je Napoleon izgubil okoli 60.000 mož.
VI. IZGON NA ELBO
Po bitki narodov je razpadla Renska zveza in Napoleonovega brata Josepha so nagnali iz Španije. Januarja 1814 je koalicijska vojska vkorakala v Francijo. Napoleon se je sicer branil kot lev in med 10. in 15. februarjem 1814 koalicijski vojski povzročil kar velik glavobol. Nekateri zgodovinarji celo pravijo, da je to eden izmed njegovih največjih dosežkov. Kljub temu pa je vojska vojvode Wellingtona (ja, onega po katerem se imenuje pečenka) vkorakala v južni del Francije in februarja 1814 se je brez boja predal Bordeaux. Sledilo je še nekaj bitk ampak ko je koalicija prestregla Napoleonovo pismo ženi, ki je vsebovalo strateške podatke je bila zgodba odločena. Koalicija je 30. aprila vkorakala v Pariz, ki ga je branil maršal Marmont.
Začela se je bitka za Pariz, ki se je končala 31. marca 1814. Napoleon je 2. aprila ponudil svoj odstop. Koalicija je zadevo preučila in 11. aprila 1814 je Napoleon Bonaparte brezpogojno odstopil iz cesarskega prestola. Po podpisu sporazuma v Fontainebleau je Napoleon spakiral na Elbo s letno pokojnino v vrednosti dveh milijonov frankov. Francoski prestol je zasedel kralj Ludvik XVIII. in napoleonske vojne so se končale s podpisom pariškega miru 30. maja 1814 in Francija je dobila enake meje, kot so bile pred 1792. In to je bilo to. Seveda ne!
Za danes bi bilo to to. Dovolj smo nakladali. Kot vedno pa OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!
IN ŠE POVZETEK! JUPI!
Še ostali deli člankov o Napoleonu:
- Napoleon in francoske revolucionarne vojne;
- Tretja koalicijska vojna;
- Četrta koalicijska vojna;
- Peta koalicijska vojna;
- Pohod na Rusijo.
Povzeto po:
- Alexander Mikaberidze: The Napoleonic Wars, Oxford University Press, Oxford 2020;
- Več avtorjev: Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976;
- David G. Chandler: Dictionary of the Napoleonic Wars, Macmillan Publishing, New York 1979;
- David G. Chandler: The Campaigns of Napoleon, Scribner, New York 1973.
- Eva Demmerle: Habsburžani, Cankarjeva založba, Ljubljana 2017;
- Šesta koalicijska vojna (World History, Wikipedija, Napoleonic Wars);
- Bitka pri Leipzigu (Wikipedia, Britannica).
About The Author
