Ugotovili smo že, kdo je Napoleon in kako je zmagal v francoskih revolucionarnih vojnah. Dorekli smo tudi, kako je postal cesar in zmagal v tretji koalicijski vojni. Samo jasno da ded še zdavnaj ni končal s svojimi podvigi in umotvori. Še vedno ni glavni v Evropi poleg tega pa ga še Angleži vedno jezijo. Povrh vsega pa so se zbudili še Prusi. Čas je za naslednje dejanje: četrta koalicijska vojna! Pred tem bomo še pokukali, kaj je to celinska zapora, ker ta je pomenila Napoleonov prvi kiks.
I. NAPOLEONOVA CELINSKA ZAPORA (1806 – 1814)
Napoleon je bil v angleških očeh kar žleht dečko. Ker Angleže ni mogel premagati z vojsko, si je namislil tako imenovano celinsko zaporo. Ta je trajala od 21. novembra 1806 do 11. aprila 1814. Začela se je z Napoleonovim Berlinskim odlokom. Ta je bil njegov odgovor na angleško blokado francoskih obal, ki so si ga otočani namislili maja 1806. Kasneje ga je dopolnil še z Milanskim odlokom, 17. decembra 1807. Mislim, valda, da Francoz Angležu ne bo ostal nič dolžan ne!
V glavnem, ta Napoleonov umotvor je bil trgovski embargo proti Angliji. Po domače, evropske države niso smele trgovati z Angleži. Tisti, ki se tega niso držali pa jih je Napoleon po prstih. Dobra ideja ne da?
V teoriji je to bila resnično krasna ideja. Berlinski odlok je zahteval takojšnji konec kakršnemu koli trgovanju z Anglijo. Še pošte jim niso smeli dostavljat! Bil pa je en problem. Zapora Angleže ni tako hudo srbela, kot si je to zamislil Napoleon. Angleška krona je namreč veselo trgovala z kolonijami in vseeno mastno služili. Povrh tega pa je hitro nastala tihotapska mreža, še posebej na Malti. Preko tega malega otoka so Angleži prodajali svojo kramo v južno Italijo.
Namen celinske zapore pa ni bil samo nagajati Angleže. Napoleon je želel na tak način tudi ustvariti francosko gospodarsko prevlado na celini. Ja, Napoleon je resnično razmišljal na veliko.
II. ČETRTA KOALICIJSKA VOJNA (1806 – 1807)
Tretja koalicijska vojna je prišla h koncu. Francija je zmagala! Spet! Samo, poanta je bila, da Rusija in Anglija nista podpisali nobenega premirja in sta bili v bistvu cel čas v vojni s Francijo. Povrh pa so se Prusiji zaradi francoske moči malo tresle hlače. Poleg tega se je Napoleon začel vtikati v nemško politiko, saj je njegova vojska še vedno okupirala zahodni in južni del nemških dežel. Pikica na i je na koncu bila aretacija in usmrtitev nemškega nacionalista Johann Philipp Palma avgusta 1806. Ta je bil kar pogumen, saj je objavil ostro kritiko Napoleona in njegove vojske, ker so se med okupacijo Nemčije menda obnašali kot bedaki.
Vse to je imelo za posledico rojstvo nove, četrte koalicije. Prusija je Napoleonu 1. oktobra 1806 izročila ultimat in ker ni bilo želenega odziva se je pruski kralj napolnil puške. In tako pride do vojne četrte koalicije, ki je trajala od oktobra 1806 do julija 1807.
Bitka pri Jeni in bitka pri Auerstedtu (14. oktober 1806)
Na tem mestu se pojavi še en problem. Pruski kralj Friderik Viljem III. se je spravil na Napoleona popolnoma nepripravljen. Za to je konkretno plačal, ko jih je pruska vojska od Francozov fasala dvakrat. To se je zgodilo v dvojni bitki: bitka pri Jeni in bitka pri Auerstedtu, ki se je odvila 14. oktobra 1806. Napoleonova vojska je v teh bitkah do amena razbila Pruse, ki so se malce razbežali. Zaradi tega so jih Francozi morali poloviti in do konca razbiti! Posledično je dva tedna kasneje padel Berlin. Ja, nekoč so Francozi zavzeli Berlin.
Bitka v Eylauu (7. – 8. februar 1807)
Zdaj je tukaj ostala še Rusija. Decembra 1806 je Napoleon prečkal Vislo in rinil proti vzhodu. Istočasno so Rusi rinili proti zahodu. Obe vojski sta se nato udarile februarja 1807 v vasi Eylau v bližini današnjega Kaliningrada. Rusom je prišla na pomoč še manjša pruska vojska in po krvavih bojih se je koalicijska vojska umaknila. Sicer je Napoleon zmagal, samo zmaga je bila bolj Pirova kot kaj druga. Vse kar mu je ostalo je bilo bojišče, ki je plavalo v krvi. Izgubil je okoli 15.000 vojakov. Nekateri zgodovinarji celo trdijo, da bi naj bilo žrtev več kot 25.000. V vsakem primeru je bil mit o Napoleonovi nepremagljivosti konkretno načet.
Bitka pri Friedlandu (14. junij 1807)
Junija 1807 se nato Napoleon in car Aleksander I. ponovno srečata na bojišču. Zdaj so jih Rusi dokončno dobili po nosu in so morali podpisati premirje. To sta francoski in ruski vladar podpisala na splavu sred reke Nemen. Prva stvar, ki jo je car Aleksander rekel Napoleonu je bilo: »Sovražim Angleže tako kot ti.« Napoleon mu je odgovoril: »Potem že imava premirje.« Potem sta si oba vladarja pogledala vojske drug drugega, podeljevala odlike in debatirala o nepolitičnih temah. In tako se je ta vojna končala.
Mir v Tilsitu (7. julij 1807)
Kaj pa posledice? Francozi, Rusi in Prusi so podpisali tilsitski mir. S tem mirom sta Rusija in Francija postali zaveznici. Francozi so Rusom obljubili pomoč proti Turkom, Rusi pa so se pridružili francoski celinski zapori proti Angležem. Ligurska republika, Istra in Dalmacija so postale del Francoskega imperija. Poleg tega pa je Napoleon še malo razširil svoj vpliv, saj so prestole na Nizozemskem, v Neapeljskem kraljestvu in Vestfaliji zasedli njegovi trije bratje.
Prusi pa so potegnili ta kratko, ker so izgubili dobro polovico svojega ozemlja. To je Napoleon razdelil med svoje zaveznike – tiste mini kralje raztrganih nemških dežel. Poleg tega je nastala še Veliko varšavsko vojvodino. Tako se je Napoleon zahvalil Poljakom, da so nagajali Rusom med vojno. In to je bilo to. Četrta koalicijska vojna se je končala.
Rusi proti Švedom
Po podpisu miru sta Švedska in Velika Britanija še vedno bile v vojni z Napoleonom. Posledično so Rusi napovedali vojno Angležem. Ti so se spravili na Norveško in Dansko. Ti dve Skandinavki sta se potem povezali z Napoleonom.
Potem sta se Napoleon in car Aleksander na kongresu v Erfurtu zmenila, da bodo Rusi prisilili Švede, da se pridružijo celinski zapori. To je privedlo do Finske vojne (1808 – 1809), kjer je Švedska dobila po nosu. Posledično je Finska postala del Rusije. Švedska je bila zaradi tega konkretno šibkejša in ni bila del naslednje koalicije proti Napoleonu.
III. ZA KONEC
Aja, po četrti koalicijski vojni je Napoleonu uspelo za nekaj časa utrditi celinsko zaporo proti Angležem. Samo to ni trajalo dolgo. Celinska zapora namreč ni toliko škodila Angliji koliko je škodila evropskim državam. Tako je Francoski cesar je ugotovil, da Španci na veliko kršijo celinsko zaporo. Zato je prišlo do bojev na Iberskem polotoku. Potem so pa po svoje začeli delati še Rusi. To pa je 1812 privedlo do tega, da je Napoleon odkorakal na vzhod. To pa je bil začetek njegovega konca.
Tako, toliko o tem za zdaj! Do naslednjič pa OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo kmalu!
AJA, POVZETEK NE? EVO GA!
Še ostali deli člankov o Napoleonu:
- Napoleon in francoske revolucionarne vojne;
- Tretja koalicijska vojna;
- Peta koalicijska vojna;
- Pohod na Rusijo;
- Šesta koalicijska vojna.
Povzeto po:
- Luigi Franco, Absolutizem: Napoleonova doba, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998;
- Chandler, David G. Dictionary of the Napoleonic Wars. New York: Macmillan Publishing, 1979;
- Smith, Digby. The Greenhill Napoleonic Wars Data Book. London: Greenhill Books: 1998;
- Več avtorjev: Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976;
- Napoleon (Wikipedija, Britannica, History Extra);
- Celinska zapora (Wikipedija, Britannica);
- Četrta koalicijska vojna (Wikipedija, World History);
- Napoleonske vojne (History Extra, Britannica).
About The Author
