Izi zgodovina na terenu: Cerkev Svete Trojice v Hrastovljah

V Sloveniji imamo marsikaj zanimivega. Imamo gradove, muzeje, jame in različne ostanke. Aja, pa dobro hrano in pijačo. Logično! Ampak, a ste vedeli, da imamo tudi velikansko slikanico? Ja, res! Čisto pravo, pravcato okoli 500 let staro slikanico! Kje? V majhni vasici blizu Črnega Kala. Na to istrsko vasico gleda cerkev, ki je povsem zagrajena. To je cerkev Svete Trojice v Hrastovljah.

I. KJE TO SPLOH JE?

Na kratko? Med Koprom in Ljubljano, blizu Črnega Kala! Na dolgo? Pelješ se po avtocesti Koper-Ljubljana in zaviješ dol na izvozu Črni Kal in se lepo zapelješ mimo Dekanov proti Rižani in še malo vjugaš po ovinkih, dokler ne zagledaš table za Hrastovlje in hitro zaviješ levo, ker si skoraj zgrešil križišče. Pol pa še malo in se znajdeš pod Kraškim robom, kjer je ta zanimiva istrska vasica, ki ima uličice tako ozke, da imaš občutek, da se boš zagozdil z avtom. Celotni paket pa izgleda vrhunsko, ker je skoraj celotna vasica pod spomeniškim varstvom.

II. POSLIKANA IN OGRAJENA – CERKEV SV. TROJICE V HRASTOVLJAH

Pozabil sem povedati, da ko se zapelješ čez vasico zagledaš en zanimiv prizor. Visok zid izza katerega kuka stolp. In ne, to ni srednjeveški grad! Ker kot pravi zgodovinar ne moreš kar tako mimo, sparkiraš svojo kanto in se sprehodiš do velikih železnih vrat. Tam pokličeš napisano telefonsko številko in v nekaj minutah te pozdravi prijazna gospa, ki odklene zadevo in ti razkaže zanimivo cerkev.

Turški vpadi spodbudijo gradbene podvige

Preden pa se zaženeš tja, ugotoviš, da se cerkev skriva za 8 metrov visokim apnenčastim zidom. Upravičeno bo zdaj nekdo vprašal, zakaj bi nekdo potegnil zid okoli cerkve. Ne, ni bilo zaradi burje, čeprav v tem delu včasih piha ko šus. Burja te namreč ne zaštiha.

To so v 15. in 16. stoletju počeli Turki. Govorimo seveda o času turških vpadov na Slovenskem. To ni bil ravno najboljši čas za živeti, saj nikoli nisi vedel, kdaj se boš srečal s turško sabljo. Ko so prihrumeli so namreč pokradli, pobili in zažgali vse. Plemiči so se v tem času seveda skrivali v svojih gradovih, meščani za mestnim obzidjem, kmetje in ostali navadni smrtniki pa so bili prepuščeni na milost in nemilost napadalcev. Iz tega razloga so nastali protiturški tabori. Največkrat so ogradili cerkve, kot to v Hrastovljah. Prebivalci vasi so torej svojo cerkev obdali visokimi zidovi v obliki pravokotnika. Imajo strelne line in dva stražna stolpa. Ta se žal nista ohranila v celoti. Dodatni obrambni element je bil še pomol nad vrati, kjer so branilci lahko na sovražnike metali kamenje ali pa na njih zlili vrelo vodo in jim s tem pokazali, kako se počutijo hrenovke.

Majhna kamnita cerkev na živi skali

In potem pride trenutek, ko si pobližje ogledaš cerkev, ki je bila posvečena leta 1475. Zgrajena je na živi skali, tako da nima globokih temeljev. Od zunaj izgleda kot tipična istrska cerkev, zgrajena iz kamna in prekrita s škrilom. Nič nenavadnega. No opazil sem, da ni imela veliko oken. V bistvu sem opazil eno majhno nad vrati in eno na desni strani zgradbe. To je bilo zgrajeno naknadno, saj je cerkev v originalu bila čisto brez oken. To pa ima čisto praktični razlog. Poleti bi čez okna namreč nažigalo sonce, pozimi pa bi bil prepih zaradi burje. Cerkvica je dolga 11,7 metrov in široka 6,05 metra.

Ta renesančna cerkev ima tri ladje (glavno in dve stranski, ki jih ločujejo stebri). Aja, cerkvena ladja je večji prostor v notranjosti cerkve. Poleg tega ima še tri apside (obokana polovična kupola, ki je dodana cerkveni ladji). Tako, to je to o zunanjosti.

Enostavna zunanjost, notranjost pa?

Po vsem tem opazovanju sem končno vstopil v cerkev, ki je bila čisto nasprotje sivi zunanjosti. Ampak prvo še nekaj piflarskih podatkov! Cerkev namreč sestavljajo tri ladje. Tako se imenuje velik prostor v cerkvi. V našem primeru so tukaj tri ladje – ena glavna in dve stranski, ki so druga od druge ločene s stebri. Poleg tega ima cerkev še tri apside. To so obokane polovične kupole, ki so dodane cerkveni ladji. Apside so bile značilne za romanski stil gradnje.

Ne glede na to, koliko je arhitektura zanimiva pa to ni glavna atrakcija te cerkvice, saj je vsak kvadratni centimeter sten in stropa so namreč prekrit s čudovitimi poslikavami. Škoda, da so jih v času kuge premazali z apnom in kasneje delno uničili z gradbenimi posegi. Freske je 1949 slučajno ponovno odkril Jože Pohlen. Potem so deset let z njih deset let čistili apno, da lahko zdaj mi hodimo tja in prodajamo zijala. Ampak res, splača se.

Umetnik, ki je zaslužen za te freske je bil Janez iz Kastva, ki je svoje delo končal leta 1490. Zanimivo je, koliko fresk je uspel natišati na tako majhno površino. Tako sem se začudil, da sploh nisem opazil, da je prijazna gospa med tem že vzela dolgo šibo in ne, ni me z njo po prstih. Uporabila jo je, da je pokazala te zanimive poslikave, katerih tematika so svetopisemski motivi, meseci v letu in seveda znameniti mrtvaški ples.

III. SPREHOD PO FRESKAH

No zdaj pa je končno čas, da se sprehodimo po teh znamenitih sličicah, ki krasijo notranjost cerkve Svete Trojice v Hrastovljah. Najprej pa moramo razčistiti še eno stvar. V tistem času, ko je bila cerkev zgrajena in poslikana, večina ljudi ni znala brati. Iz tega razloga je majster, ki je poslikal cerkev imel genialno idejo. Skozi slike je želel ljudem prikazati sveto pismo. Zaradi tega bi lahko tem poslikavam rekli tudi Sveto pismo siromakov (Biblia pauperum). Tale cerkev je torej v osnovi ena velikanska slikanica!

Glavna ladja

Torej, če začnemo pri glavni ladji, si lahko tam ogledamo scene o stvarjenju sveta iz stare zaveze. Če se obračamo v smeri urinega kazalca vidimo prvo, kako je bil ustvarjen svet. Zgodba se potem nadaljuje s tem, kako sta Adam in Eva letela iz rajskega vrta, ker je Eva jedla jabolko, katerega ne bi smela (to je tista zgodba s kačo) in sta oba morala potem delat, da sta preživela. Potem pa je tukaj še zgodba o bratih Kajn in Abel, v kateri Kajn ubije Abela in ga potem Bog kaznuje.

Zunanje ladje

Slikanica se potem nadaljuje na levi zunanji ladji. Zdaj pa gremo v nasprotni smeri urinega kazalca. Prvo vidimo, kako je angel Gabrijel Mariji povedal, da bo spočela otroka. Naslednji je prikaz Jezusovega rojstva in prihoda svetih treh kraljev. Nato stisnemo tipko za previjanje naprej in pristanemo pri zadnji večerji. In nato se premaknemo na desno ladjo, kjer je prikazana Jezusova aretacija, sojenje in križev pot. Potem še slika, kako je šel v svet mrtvih, premagal hudiča in spustil ven vse tiste iz stare zaveze, ki so bili dobri. Potem pa se zadeva zaključi z vstajenjem in nato z vnebohodom.

Na tem mestu je gospa mojo pozornost preusmerila še na strop stranskih ladij. Tam so v obliki medaljonov prikazani posamezni meseci leta in kmečka opravila povezana z njimi. Na zadnjem medaljonu pa je prikazan nek človek. Raziskovalci niso čisto prepričani, ali je to Janez iz Kastva ali pa tisti, ki je poslikavo naročil.

In še oltar

Potem pa nam ostane še sprednji del cerkve, tam kjer stoji oltar. Prijazna gospa je povedala, da je nad oltarjem prikazana sveta Trojica (seveda je nekje naslikana, drugače to ne bi bila cerkev Svete Trojice v Hrastovljah. Logično!). Na zadnji steni je potem naslikanih vseh dvanajst apostolov, levo in desno pa tihožitja s sirom in kruhom.

Mrtvaški ples

Najznamenitejša poslikava cerkve Svete Trojice v Hrastovljah je Mrtvaški ples. Zadeva izgleda sicer precej morbidno, nosi pa zelo pomembno sporočilo. Na freski namreč vidimo okostnjake, ki za roke držijo različne ljudi. Prvo vidimo otroka, potem berača, kmeta. Sledi mu trgovec, ki poskuša barantati z okostnjakom ter zdravnik, ki prav tako nekaj vleče iz svoje torbe. Nato pridemo do škofa in kardinala, kralja in kraljice ter celo papeža, kateremu sledi krsta. Ti okostnjaki simbolizirajo smrt, ki ne dela razlike med ljudmi. Vsi namreč umremo, ne glede na to, kako bogati ali pomembni smo za časa življenja. Mogoče dobro sporočilo še za današnje dni, saj se celo življenje ženemo za denarjem in premoženjem ter tako velikokrat zamudimo življenje.

Še kaj?

Ena malenkost pa še res. Pod mrtvaškim plesom lahko namreč vidimo še napis v glagolici. To je bila pisava slovanskih jezikov iz 9. stoletja. Izmislila sta si jo Ciril in Metod, ki sta širila krščanstvo po Balkanskem polotoku.

IV. ZA KONEC

In potem sem se lepo zahvalil gospe, nabavil en mali spominek in počasi odpujsal nazaj proti avtu. Moram priznati, da me je cerkev kar navdušila. Zanimivo je, kako lahko najdeš marsikaj zanimivega, ko malo zapelješ iz tavelike avtoceste. Hmm. Še eno zanimivo razmišljanje za življenje. Včasih je dobro, da ne vlečemo samo svoje špure, ampak še zavijemo malo levo in desno. Takrat lahko odkrijemo veliko lepega, kar bi drugače spregledali.

Ok, dovolj filozofiranja. Pa da vidimo, če se še podamo kaj na teren. Do takrat pa OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!

Dodatno branje: