Vsak narod ima svoje junake, eni so znani bolj, drugi manj. Po navadi jih odlikuje skrb za sočloveka in velika mera poguma. Bodimo odkriti, včasih to že meji na norost. Ampak ravno to je to, kar lahko reši ogromno življenj. Nekaj takšnega se je zgodilo tudi po tem, ko je Tretji rajh leta 1939 okupiral Poljsko in začel sistematično zatirati tamkajšnjo civilno prebivalstvo. Predvsem so zaradi nacističnega antisemitizma ta kratko potegnili Judje. Zgodil se je holokavst. Strpali so jih v gete in kasneje v koncentracijska taborišča. Vsak ki jim je pomagal je bil skupaj s svojo družino obsojen na smrt. Kljub temu pa to nekaterih ljudi ni odvrnilo od tega, da so Jude skrivali in jim pomagali pobegniti iz geta. Vendar malo ljudi ve, da je bil pri tem tudi aktivno udeležen Slovenec, France Punčuh.
I. KDO JE FRANCE PUNČUH
France Punčuh je bil rojen 26. septembra 1902 v Logatcu. V Ljubljani je končal realko v Mariboru pa je, po končani inženirski podoficirski šoli, dobil čin rezervnega podporočnika inženircev. Ko je odslužil svoj čas v vojski, ga je pot odnesla v Varšavo.
1923 se je vpisal v Varšavi vpisal v visoko trgovsko šolo, ki jo je 1927 končal. Nato se je zaposlil na Poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Varšavi. Kljub temu, da je znal štiri jezike in izpolnjeval pogoje, mu vseeno niso dali redne zaposlitve. Zato je za veleposlaništvo delal samo honorarno, poleg tega pa si je kruh služil z zastopanjem nekaterih nemških podjetij. 1938 je jugoslovansko zunanje ministrstvo opazilo njegovo delo in so ga imenovali za vicekonzula.
V tem času se je Punčuh tudi poročil. Našel si je fletno deklino z imenom Janka oz. Janina in skupaj sta imela sina z imenom Andrej. In potem Tretji rajh okupira Poljsko.
II. VARŠAVSKI GETO
Hitler je odločil, da bo Tretji rajh 1. septembra 1939 napadel Poljsko. Nemci so Poljake hitro porazili in potem se je začela nočna mora za civiliste. Ti so bili namreč podvrženi nasilju okupatorja. Spomeniki tega nasilja so ostanki uničevalnih taborišč na območju Poljske. Vendar to ni bilo vse, saj so nacisti v začeli ustanavljati gete, kamor so poslali nezaželene prebivalce. To so bili v glavnem Judje, vendar se je lahko v getu znašel kdorkoli, ki ni bil všečen politiki Tretjega rajha. V bližini Varšave so bili prvo ustanovljeni manjši geti v Otwocku, Wołominu, Piasecznu in Pruszkówu, kasneje pa je v mestu zrasel Varšavski geto.
Varšavski geto je bil en resnično zanič kraj. To je bil največji izmed judovskih getov, ki ga je Tretji rajh ustanovil v Varšavi na Poljskem. Ustanovil ga je nemški vrhovni guverner Hans Frank 16. oktobra 1940. Takrat je v getu živelo okoli 440.000 ljudi, kar je bilo okoli 37% takratnega varšavskega prebivalstva. Sam geto je obsegal okoli 4,5% površine mesta. Tako malo da lahko zadevo damo v perspektivo. Potem so ga nacisti postavili za zid, ki so ga pazili oboroženi stražarji.
Nečloveške življenjske razmere v getu
Za temi zidovi so ljudje živeli v katastrofalnih razmerah, saj so bile bolezni, nasilje in stradanje na dnevnem redu. Prebivalce je pestil predvsem tifus. Poleg tega je dnevni obrok hrane za Jude v Varšavi znašal okoli 253 kalorij. Povprečni človek več kot to pohrusta za zajtrk. Da še primerjamo kako ekstremna je bila ta dieta: povprečni Poljak je dobil nekaj čez 2000 kalorij, Nemci pa okoli 5500. Temu dodajmo še sistematične poboje in dobimo razlog za smrt okoli 100.000 prebivalcev geta. Kasneje, leta 1942 je bilo še okoli 254.000 prebivalcev poslanih v koncentracijsko taborišče Treblnika. Na tem mestu bi še omenili, da v getu niso prebivali samo Judi, temveč so bili sem zaprti tudi drugi »nezaželeni«, kot na primer Romi.
Varšavska vstaja
Nacisti so med leti 1941 do 1943 zmanjšali populacijo geta iz 450.000 na 70.000 ljudi. Ima pa ta geto tudi eno zelo simbolično vlogo, saj se je tukaj leta 1943 odvila varšavska vstaja. To je bil prvi množičen mestni upor proti nacistični okupaciji.
Do varšavske vstaje je pripeljalo v glavnem spoznanje, da imajo prebivalci geta samo dve opciji, boj ali smrt. Tako je poknilo 18. januarja 1943, ko so Nemci začeli s končnim izgonom še preostalega prebivalstva geta. Po štirih dneh je judovskima odporniškima organizacijama Żydowska Organizacja Bojowa in Żydowski Związek Wojskowy (tega niti ne bom poskusil prebrati), uspelo prevzeti nadzor nad getom. Po nekaj mesecih je prišlo do zadnjega boja. Ta je potekal od aprila do maja 1943, ko so nacisti dokončno uničili geto. V teh bojih bi naj bilo ubitih okoli 56.000 ljudi.
III. REŠEVANJE LJUDI V VARŠAVI
France Punčuh se je malo pred nemškim napadom, leta 1938, poročil z Janino. Ko so vkorakali Nemci s svojimi rasnimi zakoni se je pojavil problem. Janina je bila Judinja. Zato je France hitro poskrbel za varnost žene in sina, nato pa še celega kupa drugih judovskih družin. To je v glavnem naredil tako, da je od njih prevzel premoženje, da ga niso dobili Nemci. Na tak način je pomagal veliko judovskim družinam, za katere je tudi iskal skrivališča po Varšavi.
Tovarna nalivnikov je ključ do uspeha
Med drugim je tako pomagal družini Königstein, ki so bili lastniki tovarne nalivnih peres Kawuska. Tako njih kot mnoge druge je skril v “arijskem” delu Varšave in tako so preživeli holokavst. Tole podjetje nalivnikov je bilo tudi zelo pomembno za Punčuhov uspeh. V tem podjetju je kasneje namreč zaposlil tudi Genowefo Olczak. To ji je omogočilo, da je lahko tudi ona skrivala Jude. Punčuh je Genowefi dal tudi naslove ljudi, ki jim je zaupal in so lahko skrivali begunce. Tudi Genowefa je potem sama skrivala štiri člane družine Rozenman. Edina članica te družine, ki je preživela vojno, je bila Bianka. Takrat je bila stara 14 let. Ona se je leta 1943 skrivala tudi v Punčuhovem stanovanju in še nekaj dni v njegovi vili v Konstancinu.
Pa da še dodamo eno zadevo, Punčuh je namreč bil pogumen. Njegovo stanovanje je bilo na naslovu Bagatela 10, kar je bilo zelo blizu sedeža nemške policije. Toliko o tem, da je treba zadeve skriti tam, kjer ne bi noben iskal… V glavnem, v svoji veliki shrambi je zazidal dvojno steno. Tam je potem skrival begunce, dokler jih ni bilo mogoče “švercniti” v varnejše skrivališče.
Življenje v “arijskem” delu Varšave
Življenje Judov, ki so se uspeli skriti v “arijskem” delu Varšave pa vseeno ni bilo ravno enostavno. Malo bi brcnili mimo, če bi naivno mislili, da so bili na varnem. Dobili so lažne identitete, ampak to je bil samo del celotne predstave. Lepo je možnosti za preživetje opisal Marcel Reich – Ranicki (1920 – 2013): “Da bi kot Jud v “arijskem” delu mesta sploh preživel, si moral izpolnjevati tri pogoje. Prvič: potreboval si denar ali dragocenosti, da si preskrbiš ponarejene osebne dokumente, da sploh ne omenjamo, da si moral vzeti v zakup tudi vrsto izsiljevanj. Drugič: tvoj videz in vedenje nista smela biti takšna, da bi Poljaki posumili, da si Jud. Tretjič: zunaj geta si potreboval nejudovske prijatelje in znance, ki so ti bili pripravljeni pomagati. Če je Jud, ki je hotel prebegniti v »arijski« del mesta, od teh pogojev izpolnjeval samo dva, je bil njegov položaj že vprašljiv; Če pa samo enega, je imel minimalne možnosti.“
France Punčuh je bil aktiven vse do varšavske vstaje. Dokler je obstajal geto je namreč nekatere Jude oskrboval s hrano. Pomagal pa je tudi judovski bolnišnici Czyste, v kateri je kot medicinska sestra delala sorodnica njegove žene.
Še en trik
Ko je bilo jasno, da bo varšavski geto uničen, je Punčuh iz rokava potegnil še en trik. S pomočjo podkupnin je namreč nekaterim omogočil pobeg. Na tak način je rešil svojega tasta, tašči, svakinjo in njeno hčer in še najmanj šest ljudi. V vsaj enem primeru je bil tudi aktivno udeležen pri reševanju ljudi iz nemških zaporov. Punčuh je poleg drugih prispeval denar za podkupnino poveljnika zapora. Eno izmed dveh rešenih Judinj, Alicijo Wolman, je Punčuh nekaj dni skrival v svojem stanovanju.
V času varšavskega upora se je nato tudi končalo življenje Franceta Punčuha, ko ga je 9. septembra 1944 v središču Varšave ubila krogla. Po smrti so Franceta Punčuha pokopali na pokopališču Powazki v Varšavi. Leta 1971 pa so ga na željo njegove žene, prepeljali v rodni Logatec.
IV. FRANCE PUNČUH »PRAVIČNI MED NARODI«
France Punčuh je brez dvoma bil izjemen posameznik, ki je rešil marsikatero življenje. Zaradi tega ga je 15. avgusta 2004 Jad Vašem razglasil za srbskega, od leta 2013 pa za slovenskega pravičnega med narodi. To priznanje je 2005 prevzel njegov sin Andrej. Na podelitvi pa sta bila prisotna tudi dva izmed Judov, ki sta preživela vojno zaradi Punčuhove pomoči. Leta 2014 je bila na rojstni hiši Franceta Punčuha v Logatcu tudi odkrita spominska plošča. Spominska plošča se nahaja na hiši, kjer je bila prej tudi ljudska šola. Na tej šoli je 22 let učil in bil ravnatelj Francetov oče, Leopold Punčuh. Druga spominska plošča pa se nahaja v Varšavi, na hiši, kjer je France živel.
Drugi slovenski “pravični med narodi”
Na tem mestu bi želel povedati, da Punčuh ni edini Slovenec, ki je prejel naziv “pravičnega med narodi”. Poleg njega je ta naziv prejelo še enajst drugih. O njih si lahko več preberete tukaj. S tem pa da so tudi posamezniki, ki bi si ta naziv pravičnih med narodi ravno tako zaslužili, pa jim ta ni bil priznan. Veliko je ne opevanih junakov.
Moram povedati, da me je raziskovanje te zgodbe spodbudilo k razmišljanju. Predvsem o tem, kako lahko en človek naredi veliko dobrega. Ni nujno, da naredi nekaj velikanskega, že majhna gesta dobrote in prijaznosti lahko namreč seže zelo daleč. Morda pa ta zgodba spodbudi koga, da bo naredil kakšno lepo malenkost za sočloveka. Sodeč po pričevanjih France Punčuh namreč nikoli ni razmišljal o tem, da počne kaj izjemnega. On je bil mnenja, da dela to kar je prav.
V vsakem primeru pa OSTANITE RADOVEDNI. Se beremo naslednjič!
Povzeto po:
- Boris Hajdinjak, France Punčuh: Reševalec Judov v Varšavi, Slovenski pravičniki med narodi, Ljubljana 2016 (celotno knjigo si lahko pogledate tukaj).
- V Varšavi postavljena spominska plošča ‘pravičniku med narodi’ – France Punčuh (mojaobčina.si);
- Punczuk Franciszek (Yad Vashem);
- France Punčuh: Reševalec Judov v Varšavi (gov.pl);
- Varšavski geto (Wikipedija, Yad Vashem).
About The Author
