Rimska družba v osnovi ni bila kaj dosti drugačna kot danes. Imeli smo tiste, ki so vladali – patriciji. To so tisti, ki so si mislili, da jim je bog-si-ga-vedi kdo dal oblast. Ta mala družbena elita je vladala večini navadnih smrtnikov. Te imenujemo plebejci. Njih je bilo seveda veliko več kot patricijev in ni čudno, da so se konkretno prepirali med seboj. Pa da vidimo, kaj so počeli rimski plebejci.
Od kod se je vzela beseda “plebejci“?
Vsi zgodovinarji, hobi zgodovinarji in radovedneži so že nekje slišali za besedo “plebejci”. Zanimivo, da se po navadi ne vprašamo, od kod prihaja. Mogoče boljše, saj izvor besede ni znan. Niti ne vemo, kako točno je ta družbena skupina nastala. No, vemo, da se zadeva nanaša na obdobje rimske kraljevine.
Poznamo samo tisti del legende, v kateri je Romul določil predstavnike družin, ki jih je poimenoval “očetje” – patres. Od tod ime patriciji. Po logiki so potem vsi ostali postali plebejci. To so bili tisti, ki niso bili družbena smetana in zaradi tega so imeli tudi manj pravic. Te razlike pa so postajale tudi vedno izrazitejše in označba “plebejci” je dobila negativen prizvok. To se je stopnjevalo, dokler plebejcem ni odneslo dekla in so se začela trenja in nasprotja med obema skupinama. Kasneje v času cesarstva je beseda “plebejci” spet označevala ljudstvo, brez negativnega prizvoka. No, danes se ta beseda spet uporablja kot negativna označba za določene skupine ljudi.
Kdo so torej plebejci?
Že v času rimske kraljevine (753 – 509 pr. n. št) in v republiki, ki je sledila, se je rimska družba v glavnem delila na dve skupini. Na patricije in plebejce. Plebejci so tisti, ki niso bili patriciji. Logično ali? To bi bila najenostavnejša razlaga. To so bili staroselci Rima, katerih družine niso grele sedeža v senatu. Plebejcev je torej bilo veliko več, kot patricijev. Kljub temu so jim vladali številčno manjši patriciji. Zahvala za to gre šestemu rimskemu kralju Serviju Tuliju (578 – 535 pr. n. št.), ki je super uredil volilni sistem. Ta je bil nastavljen tako, da so plebejci imeli še manj besede v državi kot do takrat.
Tako je Rim rastel in z njim tudi prebivalstvo. Število plebejcev je zelo narastlo potem, ko se je Rim začel razvijati v državo in večina jih je bilo kmetov. Sčasoma so dobili državljanstvo in so bili zaščiteni. Za to so morali plačati davke in služiti vojsko.
Tukaj pa se potem pojavi problem. Kmetje, ki se borijo v vojni namreč ne morejo obdelovati zemlje (razen pozimi, ko se niso rabili štihati s sovražniki). Če niso bili ravno podjetni je to pomenilo, da je njihov prihodek zelo trpel in sčasoma so se zadolžili. V Rimu pa je lahko upnik dolžnika zasužnjil ali pa celo ubil (človek dvakrat premisli preden se zapufa…). Aja, suženj potem ni več bil državljan, kar pomeni, da ni rabil služiti vojske. Torej je država sama sebi ustvarila problem…
To je bila zgodba za veliko plebejcev. So pa bile tudi izjeme. Tisti, ki so pridobili nek ugled in bogastvo. Praviloma so to bili ljudje, ki so bili uspešni pri poslu ali v politiki. Postali so vidnejši plebejci in tudi njihovo poimenovanje se je spremenilo v nobiles (poznani ljudje). Ti so še stoletja predstavljali družbeno elito. Ostali, revnejši državljani so bili populus (narod).
Nevihta v Rimu, patriciji proti plebejcem
Torej, v Rimu so bili tisti, ki so vladali in tisti, ki se jim je vladalo (hvala Servij Tulij, res si fajn zrihtal). Elita je vladala večini, ki jo je povrh še kaznovala, izkoriščala in šikanirala. To je šlo, dokler plebejcem ni odneslo dekla in so se dvignili. In to dobesedno. Resno. 494 pr. n. št. so dvignili svoje tazadnje in odšli iz mesta na hrib Aventin (to je bilo prvič od treh takšnih dogodkov. Vsake toliko let jim je prekipelo). Vojska je naenkrat ostala brez nabornikov, mesto pa brez trgovcev in obrtnikov. Takrat se je patricijem posvetilo, da potrebujejo plebejce bolj, kot si mislijo. Tako je nastala plebejska skupščina, ki je branila plebejce pred izkoriščanjem. Sčasoma je pridobivala na vplivu.
Plebejci so nato dobili še dva ljudska tribuna. Prvi je bil izvoljen Lucius Sicinius Vellutus, ki je vodil prvi odhod iz mesta. Drugi je bil Lucius Junius Brutus. Tribun je lahko sklical plebejsko skupščino, sprejemal zakone in imel pravico ugovora pri zadevah, ki so se nanašale na plebejce. V glavnem, imel je veliko moč.
Rojstvo rimskega prava
Vrhunec plebejskega boja za enakopravnost pa je bilo slavnih 12 bronastih plošč, na katerih je bilo zapisano rimsko pravo. O ja, to imajo študenti prava še posebej radi. Ti zakoni predstavljajo osnovo modernega evropskega pravnega sistema. Javno so bili objavljeni leta 450 pr. n. št. Prvo je bilo teh plošč 10. Kasneje so jih dopolnili še z dvema in jih izobesili na glavnem forumu (trgu) v Rimu. Ti zakoni so sčasoma pripeljali do vedno večje enakosti med patriciji in plebejci, vsaj pred zakonom.
O rimskem pravu bi lahko povedali še več, ampak za to temo je zaenkrat dovolj. In kaj se potem zgodi?
Patriciji in plebejci dosežejo enakopravnost
Konec koncev je plebejcem po nekje dveh stoletjih vztrajnega rovarjenja uspelo, da so postali enakopravni patricijem. 376 pr. n. št. so lahko kandidirali za konzula (najvišjega funkcionarja v Rimu) in 366 pr. n. št. je prvi plebejski konzul nastopil mandat. Nekaj let kasneje so celo sprejeli zakon, da mora en od dveh konzulov biti plebejec. In pika na i? do 172 pr. n. št. so plebejci zasedali stolčka obeh konzulov.
Status patricijev je tako vedno bolj bledel in na koncu je to bil še samo nek častni naziv. Razlike s plebejci namreč tehnično gledano več ni bilo. Tu pa tam so se pojavili celo primeri, ko so plebejci posvojili patricija, da je lahko kandidiral za kakšno politično službo. V glavnem so patriciji še vedno veljali kot “nobel” in so uživali nek družbeni ugled. Ampak to je bilo tudi vse, saj je v nekem trenutku rimske zgodovine cesar kar tako imenoval nove patricije. Po besedah Mary Beard je boj med patriciji in plebejci pripeljal do “zamenjave vladajočega razreda, ki ga določa izvor s takšnim, ki ga definira bogastvo in dosežki”.
Torej, na kratko?
Na kratko povedano: Plebejci so bili tisti, ki niso bili patriciji. Tak, to je to. Ne? Naj bo. Potem pa kratka razlaga.
Plebejci so bili večinski del prebivalstva Rima. To so bili tisti, ki niso bili potomci tistih 100 tipov, ki jih je Romul oklical za prve senatorje. Bili so državljani Rima. Plebejci so delali kot kmetje, trgovci, obrtniki, vojaki itd. Če je plebejec bil dober poslovnež je lahko tudi zelo obogatel.
Od začetka niso imeli možnosti zasedati visokih političnih položajev in patriciji so jih izvrstno izkoriščali. Potem jim je do prišlo čez glavo in so se začeli boriti za svoje pravice. Sčasoma so dobili svojo plebejsko skupščino in ljudska tribuna. Kasneje pa so lahko zasedli tudi mesto konzula.
Evo ga, sem ga kar dovolj nabluzil za danes! To bi bilo to o plebejcih. Kdo so bili patriciji pa si lahko natančneje preberete tukaj. Do naslednjič pa OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!
Povzeto po:
- Mary Beard, SPQR, Liveright, New York, 2016;
- Več avtorjev: Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976;
- Plebejci (Wikipedija, World History Encyclopedia).
About The Author
