Rimska kraljevina II. del: Etruščanski kralji

Rimska kraljevina je bilo obdobje rimske zgodovine, ki je trajalo od ustanovitve mesta Rim leta 753 pr. n. št. do leta 509 pr. n. št., ko se je rodila rimska republika. O tem obdobju ni konkretnih zgodovinskih virov, saj so pogoreli, ko so Galci obiskali Rim in ga oplenili. Zaradi tega je to obdobje v osnovi zgodbica, ki so jo starejši Rimljani pripovedovali mlajšim in tako razložili, zakaj so stvari takšne kot so. Torej, zakaj imajo takšno vero, kot jo imajo ali pa zakaj je vojska takšna kot je in podobne zadeve. Ampak to je kar dolga zgodba. Po tej zgodbi je bilo sedem kraljev, štirje latinski in sabinski ter trije etruščanski kralji.

I. ZA ZAČETEK

V prvem delu našega potovanja po zgodbah rimske kraljevine smo se pogovarjali o štirih latinskih in sabinskih kraljih. Torej nam ostanejo še trije etruščanski kralji. V osnovi ti fantje niso bili tako slabi, dokler ne govorimo o zadnjem – Tarkviniju Ošabnem. Ta je bil kar neprijeten dečko. V bistvu je bil tako neprijeten, da so Rimljani rekli, da nikoli več nočejo imeti kralja.

Dajmo si torej pogledati, kaj so počeli ti trije etruščanski kralji.

II. TRIJE ETRUŠČANSKI KRALJI

Lucij Tarkvinij Prisk (616 – 578 pr. n. št.)

Tarkvinij Prisk je bil prvi kralj etruščanskega rodu. Zgodovinar Livij trdi, da je izhajal iz Etrurije in da je njegovo originalno ime Lucumo. V glavnem, na oblast bi naj prišel z lobiranjem! Ded je namreč kurije prepričal, da je on pravi za prestol, glede na to da so sinovi umrlega Marcija še mladoletni. To mu je ratalo. Za hvala lepa je potem razširil senat na 300 članov. Med drugim bi naj do korita takrat prišla tudi družina Oktavij. Potem je napovedal vojno Latinom in Sabinom ter obojne porazil. Tako je razširil rimsko ozemlje. Ker je v vojni s Sabini zajel nekaj etruščanskih vojakov, ki so se vmešali, je pet etruščanskih mest Rimu napovedalo vojno. Prisk jih je nabutal in z vojnim plenom obogatil Rim.

Guillaume Rouille: Lucij Tarkvinij Prisk (1553, Wikimedija).

Izmislil si je triumf

Po legendi bi naj bil Tarkvinij Prisk tisti, ki je zgradil sloviti Cirkus Maximus (veliki stadion za dirke z vozovi) in Cloako Maximo (veliko rimsko kanalizacijo). Slednjo je zgradil zato, da bi osušil močvirje in razširil mesto. Prav tako bi naj Prisk uvedel triumfe, torej nekakšne parade za generale ob velikih vojaških zmagah. Te so ostale tipična rimska zadeva.

Življenje Tarkvinija Priska pa se je menda prehitro končalo in to po 38 letih vladanja. Sinovi Marcija so namreč bili tako jezni, da so najeli dva morilca. Ta sta prikorakala v palačo in se začela prepirati. Kralj bi naj prepir rešil ampak med celotno zadevo ga je eden izmed morilcev s sekiro po glavi. Lahko bi rekli, da se je preveč … sekiral? Ja, sej vem, slab vic. Gremo dalje. Oba so dobili in kraljeva žena je dala izprazniti dvorano in poklicala je Priskovega posvojenca Servija Tulija. Skupaj sta si umislila zvijačo, da bo Servij regent, dokler se kralj ne opomore (ta je bil takrat že mrtev). Tako sta preprečila, da bi Marcijeva sinova prišla na oblast.

Servij Tulij (578 – 534 pr. n. št.)

Servij Tulij je kar zanimiva pojava. Po zgodbah bi naj imel kar božansko poreklo. Njegova mati je bila sužnja in kasneje vestalka. Potem bi naj po nekem mitološkem spletu okoliščin zanosila in njen tamali bi naj vedno, ko spi imel nad glavo plamene. Takratni kralj Tarkvinij se je odločil ga posvojiti in poročiti s svojo hčerko. To se je izkazalo kot dobra ideja. Po Tarkvinijevem umoru je Servij vladal kot regent. Javnost ni vedela, da je stari kralj umrl.

Guillaume Rouille: Servij Tulij (1553, Wikimedija).

Ko je oblast zamenjala roke, je Veiji napovedal vojno Rimu in Servij je z vojsko odkorakal sovražniku nasproti. Spokal jih je in se zmagovito vrnil v Rim, kjer so ga gledali kot rešitelja. Potem so razglasili smrt starega kralja in Servij je uradno postal novi kralj.

Servijeve reforme

V času svojega vladanja je nato dokončno postavil temelje družbene ureditve kasnejše rimske republike. Izvedel je prvi popis prebivalstva in razdelil rimske državljane na pet razredov glede na premoženje. Določil je, kakšno opremo morajo imeti pripadniki posameznih razredov, ko pride do vojne. Teh pet razredov je sestavljalo kasnejše legije, ki so bile razdeljene na centurije (100 mož):

Prvi razred je imel malo več dnarja (nad 100.000 asov – to je rimska valuta pred denarijem). Morali so imeti čelado, ščit, prsni oklep, oklep za noge, meč in kopje. Skupno je bilo za okoli 80 centurij.
Drugi razred (premoženje med 75.000 in 100.000 asov) je moral imeti enako opremo kot prvi, razen prsnega oklepa. Skupno jih je bilo za okoli 20 centurij.
Tretji razred (premoženje 50.000 asov ali več)) je imel enako opremo kot drugi, razen oklepa za noge. Skupno jih je bilo okoli 20 centurij.
Četrti razred (premoženje do 25.000 asov) je moral imeti samo kopje in sulico za metanje.
Peti razred (najrevnejši, premoženje do 11.000 asov)) pa samo frače in kamenje.

Potem pa smo imeli še tiste najbogatejše prebivalce, ki so poleg najboljše opreme imeli še konje. Oni so sestavljali rimsko konjenico. Ostali pa so še tisti najrevnejši, kateri so sestavljali največji delež prebivalstva. Oni niso bili vojaški obvezniki.

Poleg tega je Servij Tulij uredil volilno pravico in reformiral kurije. V praksi je bilo to vse skupaj kar zamotano. Poenostavljeno povedano je zadeva bila sledeča: Ker so volitve delovale na princip večine, so Servijeve reforme omogočile, da je manjšina vladala večini. Najvišji razredi so namreč imeli dovolj glasov, da so lahko preglasovali vse ostale razrede. Njim se je to zdelo fajn, saj so v praksi nosili glavnino finančnega bremena za vojsko ipd. No, potem pa je v Servijevem času zrastel še Dianin tempelj.

Ko te pokonča zet

Servij je končal kar klavrno. Zgodovinar Livij poroča, da je Servij svoje hčere, Tulijo starejšo in Tulijo mlajšo je poročil s sinovoma svojega predhodnika Lucija Tarkvinija in Arrunsa Tarkvinija. Na koncu sta Tulija mlajša in Lucij pobila vse brate in sestre ter se poročila. Začela sta zaroto proti Serviju Tuliju. Kmalu za tem so Luciju zrastla krila. Med kraljevo odsotnostjo je sedel na prestol in poklical senatorje. Zahteval je, da ga nazivajo s kraljem Tarkvinijem. Potem je imel govor v katerem je blatil Servija Tulija. Medtem se je stari kralj vrnil in prišlo je do boja med podporniki Servija in Tarkvinija v katerem je bil stari kralj ubit. Zgodba pravi, da bi ga naj Tarkvinij vrgel po stopnicah. Potem bi ga naj na ulici ubili možje novega kralja.

Lucij Tarkvinij Ošabni (534 – 509 pr. n. št.)

Tale tip se ni zastonj imenoval Ošabni. Bil je pravi tiran v vseh pomenih besede. Svoj obraz je pokazal takoj na začetku, ko ni hotel pokopati posmrtnih ostankov pokojnega Servij Tulija. Hkrati je hitro pobil kup vodilnih senatorjev in tako zmanjšal njihovo število. Posledično je zmanjšal tudi pristojnosti senata in odločitve sprejemal samovoljno.

Samovšečnež je na račun bogatih gradil spomenike samemu sebi in pri tem reveže izrabljal za delo. Vseeno pa je vedel, da njegov položaj ni ravno trden, saj ni bil izvoljen. Zato se je poslužil strahu. Vso moč je pograbil za sebe in usmrtil vsakega, ki se mu je želel postaviti po robu.

Titian: Posilstvo Lukrecije (World History Encyclopedia).

Lucijus Tarkvinij je sklical tudi zasedanje vplivnežev. Pustil jih je čakati zelo dolgo, dokler eden izmed prisotnih ni popenil in izpostavil, da jih Tarkvinij vleče za nos. To bi naj bil Turnus Herdonius. Takrat se je kralj pojavil in podkupil Herdoniusovega služabnika, da mu podtakne orožje v njegovo sobo. Potem je kralj znova sklical srečanje in obsodil omenjenega plemiča, da načrtuje atentat. Nato ga je dal brez procesa usmrtiti. Tako je uspel obvladovati Rim in širšo okolico.

Ni potrebno posebej povedati, da ga Rimljani niso imeli posebej radi in so samo čakali, kdaj lahko nabrcajo samovšečnega kralja. Dober razlog jim je dal Tarkvinijev sin Sekstrus, ko je posilil Lukrecijo, ki je bila žena plemiča Collatinusa. Njen mož je medtem oblegal eno izmed sovražnih mest Rima. Ta je to dejanje razkrila svojemu možu, Lucijusu Junijusu Brutusu in svojemu očetu. Potem naredila samomor. Madonca, to je zelo hitro postalo zelo temačno… V glavnem, ti trije možakarji so nato odjezdili do vojske Collatinusa. Kratko malo, s pomočjo te vojske so nabrcali kralja iz mesta.

Tako so etruščanski kralji zaključili svojo kariero.

II. RIMSKA KRALJEVINA SE KONČA

Etruščanski kralji so torej enkrat in za vselej zapustili prizorišče rimske zgodovine. Tarkvinij Ošabni je bil taki tiran, da so se Rimljani odločili, da nikoli več ne bodo imeli kralja. Dejansko se jim je ideja kralja tako neverjetno zamerila, da so celo rekli, da če bo kdo poskušal postati kralj, ga lahko vsak rimski državljan ubije. In najboljše? Za to ne bo kaznovan! To je šlo celo tako daleč, da so rimski cesarji prikrivali določene zadeve, da jih nihče ne bi obsodil, da so kralji!

Tako so, kraljev naveličani, Rimljani odločili, da bodo vsako leto volili dva moža, ki bosta vodila državo. To sta bila rimska konzula. Kot prva sta bila izvoljena Collatinus in Brutus. Zakaj dva? Zaradi tega, da oblast ne bi ponovno prišla v roke posameznika, ki bi jo zlorabljal, tako kot je to počel tiranski kralj.

Tako je se je leta 509 pr. n. št. rodila rimska republika, ki je trajala nekje do leta 31 pr. n. št. Takrat se je začelo obdobje rimskega imperija. Zdaj smo filozofirali že dovolj, tako da o tem več kdaj drugič. Do takrat pa OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!

Povzeto po: