Vojne v zgodovini so lahko ena zelo zanimiva zadeva. Predvsem vojna, ko poznamo eno izmed bitk in sploh ne vemo, da spada sem. Bitka, ki je tako legendarna, da se je znašla v obliki stripa Franka Millerja in je po njej bil posnet tudi film. Film, v katerem se polno fit tipov v usnjenih spodnjih hlačah bori proti znanstveno fantastičnem sestavu vojakov in čudnih stvorov, ki so nekje na meji nezemljanov in spodletelih genskih eksperimentov. No, se je kdo spomnil? Govorimo seveda o filmu 300, kjer se je 300 Špartancev postavilo po robu velikanski perzijski vojski. Zdaj mi bo nekdo rekel, hej, sej pa vem zakaj se gre. Ja, že, borili so se. Samo dajmo si pogledati resnično zgodbo za to in ostalimi bitkami, ki jim mi pravimo Grško-Perzijske vojne. Obljubim, da bom poskušal biti čim krajši!
I. KAKO SO SE ZAČELE GRŠKO-PERZIJSKE VOJNE?
Torej, tako kot vedno bomo začeli na začetku. Grško-perzijske vojne so bile vojne, ki so potekale med grškimi polisi in Perzijo. Trajale so od leta 500 pr. n. št. do 449 pr. n. št.
Vse skupaj se je začelo, ko so se Perzijci začeli širiti po Mali Aziji (današnja Turčija). To je grškim polisom, ki so nastali na obali Egejskega morja šlo hudo na živce. Tako hudo, da so se leta 499 uprli. Temu pravimo jonski upor. Pri tem so jim pomagale Atene. Perzijski kralj Darej I. Veliki je upor zadušil. Ampak ker je bil zelo zamerljiv človek, se je odločil, da se bo Atenam maščeval. Na hitro je sestavil veliko ladjevje, da bi napadlo Grčijo. Slaba novica je bila, da je to ladjevje zabredlo v vihar, povrh še nasedlo na čeri in se potem potopilo. Tip je bil zaradi tega tako zelo jezen, da je imel služabnika, ki mu je pri vsakem obroku moral reči »Gospod, spomni se Atencev« (in to trikrat!).
II. BITKA NA MARATONSKEM POLJU (Grki 1:Perzijci 0)
Darej I. je potem okoli 9 let kuhal zamero in načrtoval maščevanje. Prvi poskus je bil leta 490 pr. n. št., ko se je na obali grškega polotoka Atika naslikala perzijska mornarica. Atenci so jih z okoli 10.000 vojaki pričakali in jih toplo sprejeli na Maratonskem polju. Vodil jih je poveljnik Militades, ki je dolgo živel pod Perzijci in je točno vedel, na kak način se borijo. Perzijci so imeli še dodatno smolo, da so se morali izkrcati iz ladij, zaradi tega se niso mogli poslužiti svojega največjega aduta – konjenice. Grški hopliti so jih medtem že čakali v strnjenih bojnih vrstah, pripravljeni na boj. Tako so Atenci Perzijce pognali nazaj v morje.
Grški zgodovinar Herodot je zapisal, da bi naj med Grki padlo samo 192 vojakov, medtem ko bi naj Perzijci izgubili okoli 6400 ljudi (število je kar nesramno visoko, ampak veliko bi jih naj utonilo). Perzijske ladje so odplule proti Atenam, ker so vedeli, da v mestu ni vojske. Zato je Militades enemu izmed vojakov naročil, naj hitro steče do Aten in preda novico o zmagi. Vojak je to naredil in po legendi je prišel v mesto, povedal da so zmagali in umrl. Atenska vojska se je medtem po kopnem vrnila v mesto in v atenskem pristanišču pričakala perzijsko mornarico. Perzijci tega niso pričakovali in so se brez boja obrnili. Grško-perzijske vojne so se torej začele s porazom Perzijcev.
III. BITKA PRI TERMOPILAH (Grki 1:Perzijci 1)
Darej I. je po tem porazu verjetno dobil peno na usta, ampak ni mogel še enkrat napasti, saj je moral rešiti upor v Egiptu. Kmalu za tem je umrl in nasledil ga je Kserkses, ki je nadaljeval njegovo maščevalno misijo Grčiji. Atenci po drugi strani, so po tej prvi zmagi dobili krila in so se začeli prerekati. Izoblikovala sta se dva tabora, ki sta bila eden bolj trmast od drugega. Prvi so trdili, da je treba Perzijce nabiti na morju, drugi pa bi se z njimi cotali na kopnem. Na koncu so bili toliko pametni, da so naredili oboje in je vojake na kopnem spremljalo vojaško ladjevje.
ŠPARTANCI SO TU!
Atenski vladar Temistokles je sicer sklenil dogovore z okoli 30 grškimi polis, ampak jih je večina stisnila rep med noge. Večina, ampak ne Špartanci. Oni so živeli za boj in zato so prevzeli obrambo na kopnem.
Perzijci so medtem še naprej načrtovali in se odločili, da če iz juga ni ratalo, bodo pa poskusili iz severa. Pri tem niso računali na 300 jeznih Špartancev in njihove zaveznike (skupaj okoli 5000 vojakov), ki so jih pričakali v soteski Termopile leta 480 pr. n. št. Špartanci so Perzijce pošteno nabili in to dva dni zapored. Tretji dan jih je izdal domačin Efialt in pokazal Perzijcem, kako priti okoli ozke soteske in obkoliti Grke. 300 Špartancev z kraljem Leonidasom na čelu je krilo umik ostalih zaveznikov in so se borili, dokler niso vsi padli. Grki so njim v čast tam postavili spomenik.
POSLEDICE BITKE
Perzijci so to bitko sicer zmagali, ampak so imeli take izgube, da se človek vpraša, če se jim je splačalo. V bistvu se jim je, ker so lahko vkorakali v osrčje Grčije. Zaradi tega so Grki izpraznili Atene in polotok Atiko ter se ekspresno umaknili na otok Salamina. Kserkses je medtem odkorakal do praznih Aten, ki jih je branila samo majhna posadka (bogi pogumni reveži), mesto zavzel in požgal.
IV. BITKA PRI SALAMINI (Grki 2:Perzijci 1)
Grško-perzijske vojne še zdavnaj niso bile končane. Na naslednjo bitko ni bilo potrebno dolgo čakati. Ta se je zgodila istega leta 480 pr. n. št. pri otoku Salamina. Za grške ladje je bil teren zelo ugoden, saj je do boja prišlo v morski ožini, kjer perzijska številčna premoč ni pomagala prav nič (podobno kot v Termopilah). Perzijci so poskušali Grkom odrezati umik in so se začeli razporejati, na kar so jih Grki nenadoma napadli in razbili nagnetene perzijske ladje. V 12 urah so jih zmleli in Perzijci so imeli tako velike izgube, da so se lahko samo pobrali tja, od kod so prišli.
V. BITKA PRI PLATAJAH (Grki 3:Perzijci 1)
Leta 479 pr. n. št. so Perzijci ponovno vkorakali na polotok Atika in Atenci so ga ponovno popihali na Salamino. Perzijci so ponovno razmetali Atene, še bolj kot prvič! Grkom je to dvignilo pritisk in so se s 30.000 vojaki zagnali nad Perzijce. Udarili so se v bližini Plataj (severozahodno od Aten), kjer so jih Perzijci pošteno fasali. Ta boj je nato prinesel preobrat v vojni.
Grki so nato poslali vojaško odpravo v Jonijo (obala ob Egejskem morju, kjer je danes Turčija), tja kjer se je vse začelo. Tam so napadli in zažgali zasidrane perzijske ladje, medtem so vsa jonska mesta ven zmetala perzijske vladarje in se povezala proti Perzijcem. Takrat Perzijcem ni ostalo drugega, kot da končno dajo mir in Grkom priznajo zmago. Grško-perzijske vojne so se končno zaključile s končnim rezultatom 3:1 za Grke.
VI. ZAKAJ SO GRKI ZMAGALI
Zanimivo je, da je majhna Grčija nabila velikansko Perzijo. V glavnem se je šlo za to, da so se Grki borili za svojo svobodo. Niso imeli ravno neke želje, da bi pristali pod Perzijci. Hkrati je bila grška vojska veliko boljše opremljena in poznala je teren svoje dežele. Perzijci so, po drugi strani, imeli miš maš vojske iz različnih delov njihove velikanske države povrh pa so bili to podjarmljeni narodi, ki najverjetneje niso bili najbolj navdušeni nad idejo umreti za nekega vladarja daleč vstran. Povrh pa so bili veliko slabše opremljeni kot Grki.
IN ZDAJ ŠE POVZETEK CELOTNE ZGODBE:
ZANIMIVOST: Špartanci so živeli za boj. Ko so jih Perzijci obkolili pri Termopilah, so jih pozvali, naj odložijo orožje. Špartanci so jim odvrnili: »Naj vas vse pobere!«. Perzijci so jim dejali, da imajo toliko puščic, da bodo zakrili sonce. Špartanci so odgovorili: »Še toliko bolje, se bomo bojevali v senci.« (Ernst H. Gombrich: Kratka svetovna zgodovina za mlade bralce).
About The Author
