Rusija v začetku 20. stoletja je bila najmanj razvita Evropska velesila. Evropa je imela tovarne, Rusija kmetije. Evropa je imela parlament, Rusija pa absolutizem. Drugod so reformirali državo, ruski car Nikolaj II. pa za to niti slišat ni hotel. Potem pa se začne še prva svetovna vojna. To je pomenilo težave za orjaško Rusijo.
I. RUSIJA NA ZAČETKU 20. STOLETJA
V Evropi na začetku 20. stoletja so se dogajale politične spremembe. Absolutizem je po večini zamenjal parlamentarizem ali parlamentarne monarhije. V glavnem so se vse države do neke mere demokratizirale, saj bi v nasprotnem primeru vladarji imeli velike težave. Nekaj moramo namreč vedeti: Evropa se je modernizirala, industrializacija je bila v polnem zagonu in meščani ter kapitalisti so bili tisti, ki so bili glavni. Plemiči so izgubljali na pomenu. Zaradi tega je logično, da so začeli zahtevati pravico soodločanja.
Pa vendar, vse kar se je dogajalo v Evropi, za Rusijo ne velja. Velikanska država na vzhodu Evrope je zaostajala za staro celino. V Rusiji je namreč bil še vedno aktualen absolutizem, ki so ga neizprosno furali ruski carji. Družba še je bila vedno pretežno kmetijska in industrializacija se je komaj začenjala. Zaradi tega Rusija ni bila ravno neka tekmica ostalim evropskim državam. Reševala jo je samo njena velikost in velikost njene vojske. Ta pa je bila samo velika in ne organizirana, kot bomo kmalu videli.
II. NIKOLAJ II. – POSLEDNJI ROMANOV
Dajmo si še pogledati, kdo je bil poslednji absolutistični poglavar v Rusiji. Govorili bomo o zadnjem carju Nikolaju II. Imel je odlično izobrazbo, vendar je odraščal precej izolirano. Zato ni imel pojma, kako je izgledalo življenje navadnih smrtnikov v državi.
Nikolaj II. je samega sebe videl kot vojaka. Najlepši čas njegovega življenja je zato bil takrat, ko je bil polkovnik v cesarski gardi. Kot je v teh krogih običajno, je bila njegova poroka zmenjena vnaprej in se je poročil z nemško princeso Aleksandro Hessensko, ki je prestopila v pravoslavno vero in se prekrstila v Aleksandro Fjodorovno. To je pomemben podatek, kot bomo videli kasneje.
Nikolaj II. je vedel, da ni sposoben vladati velikanski Rusiji. Njegov oče Aleksander III. pa ni bil nesmrten in ko je leta 1894 umrl, je njegov sin moral sprejeti to službo. Potem pa je še hitro ugotovil, da lahko zaupa malokomu in je v glavnem poslušal svojo ženo in prijatelje.
Nikolaj II. je imel temperament. Bil je ljubeč oče, do svojih nasprotnikov pa je bil neusmiljen. Na tak način je tudi vladal, saj ni bil naklonjen ideji o kakršni koli reformi države. Za to je bilo krivo tudi njegovo izolirano odraščanje, saj je imel zelo ozkotiren pogled na svet. Vseeno je toliko popustil, da je v državi od leta 1906 deloval parlament imenovan duma. Nezadovoljstvo s carjem je kljub temo šlo v zrak. Kratko malo, Rusija je bila daleč za ostalimi evropskimi državami, saj se je industrializacija pri njih komaj kaj začela.
To je privedlo tako daleč, da so radikalne kmečke in delavske stranke začele zagovarjati revolucijo. Tukaj je nastalo kup skupin, najbolj ekstremni pa so bili boljševiki.
III. RUSI GREDO V VOJNO
In zdaj pridemo do leta 1914. V Rusiji je napeto, v Sarajevu poči in vsi si napovejo vojno. Nikolaj je prvo poskusil zadevo rešiti drugače in si je malo dopisoval z nemškim cesarjem. Konec koncev je njegova žena bila Nemka. Samo možakarja sta se samo šla, kdo bo koga ukrotil in vsi vemo da je to toliko koristno kot japonke v snegu. Ker so bili Nemci in Rusi dejansko sosedje, je Nikolaj na mejo poslal vojsko. No, potem je Nemčija zaradi pogodbe o zaščiti z Avstro-Ogrsko sprožila splošno mobilizacijo, Rusi pa so Srbom obljubili zaščito in bum. 1. avgusta 1914 se prva svetovna vojna začne tudi za Rusijo, ki pa na njo ni bila pripravljena. Vseeno pa je takoj sledil napad na Nemčijo.
Rusi so sicer imeli ogromno vojsko. Problem je bil v tem, da ni bila najbolj delujoča (1 zdravnik na 10.000 vojakov, pomanjkanje orožja itd.). Zaradi tega so Nemci brez problema odbili napad obeh Ruskih armad, ki sta se spravila na njih. Kljub začetnim krčem so Rusi imeli uspehe proti nemški in osmanski vojski. Boji so se kasneje ustalili na vzhodni fronti in rusi so jih od združene nemške in avstro-ogrske vojske dobili po kapi. Nikolaj je potem šel sam voditi vojsko na fronto. Ta na videz dobra ideja je bila v realnosti povsem zanič, saj je državo medtem vodila njegova žena Aleksandra, ki je bila Nemka. Seveda je ljudstvo ni najboljše sprejelo in je bila tarča govoric, predvsem pa jo je pokopala njena naveza z mistikom Rasputinom.
Porazi v vojni, pomanjkanje in splošno nezadovoljstvo je leta 1917 pripeljalo do velikih stavk v Sankt Peterburgu. Prišla je vojska, ki bi naj zadušila vstaje, se pa je raje priključila jeznim delavcem in začela se je februarska revolucija.
ZA TISTE, KI STE VSTRAJALI VSE DO KONCA IMAM ŠE POVZETEK!
To je bil prvi od dveh delov člankov o revoluciji v Rusiji 1917. Do naslednjič pa ne pozabite: OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!
About The Author
