Pekrski dogodki, to je ime za začetek velikih napetosti med Jugoslovansko armado in slovensko Teritorialno obrambo. Dogodili so se 23. maja 1991. Takrat je v Pekrah pri Mariboru resnično vrelo. Nihče ni vedel, ali bo spokalo, ali ne. Jugoslovanski oklepniki so takrat namreč obkolili 710. učni center teritorialne obrambe. Potem so sledile grožnje, prišli so civilisti in se postavili po robu, potem pa je prišlo še do ugrabitve! Ja, res vse imamo v tem paketu. Pa da vidimo, kaj so bili pekrski dogodki.
I. TERITORIALNA OBRAMBA
Preden se zapičimo v pekrske dogodke moramo ugotoviti, kaj je to Teritorialna obramba (v nadaljevanju kar TO).
Veliko ljudi misli, da je TO nastala komaj leta 1991. To prepričanje je zmotno, saj njeni začetki segajo že v leto 1968. Nastala je v zvezi s sovjetsko intervencijo na Čehoslovaškem, ki se je zgodila istega leta. Ta dogodek je Zvezno skupščino SFRJ pripeljal do tega, da je sprejela zakonodajo, ki je del pristojnosti s področja obrambe prinesla na republike. Tako je 20. novembra 1968 nastala Teritorialna obramba Republike Slovenije. Takrat jo je sestavljalo okoli 37.000 pripadnikov in pripadnic, ki so jim poveljevali slovenski častniki v slovenskem jeziku. TO velja za prvo mirnodobno vojsko v zgodovini slovenskega naroda. Iz nje se je kasneje razvila Slovenska vojska, kot jo poznamo danes.
Zdaj pa imamo še en problem. Oborožitev TO se je stalno posodabljala in to je prestrašilo jugoslovansko vojsko. Zaradi tega so ukazali razorožitev. To je krhalo odnose med Jugoslavijo in Slovenijo, saj so Slovenci na TO gledali kot na svojo vojsko. Tudi sama TO nad to idejo ni bila navdušena. Okoli 17 štabov TO je zavrnilo predajo orožja. S tem je bila omogočena kasnejša organizacija Manevrske strukture narodne zaščite, v katero so bili vključeni starešine in pripadniki štabov TO ter enote TO. Na tak način se je TO začela sistematično pripravljati na morebitni spopad z JLA. 15. maja 1991 so slovesno otvorili tudi dva učna centra, enega v Ljubljani (Ig), drugega v Mariboru (Pekre).
Pekrski “enkarji”
Istega dne se je v Pekrah začelo usposabljanje prvih mirnodobnih slovenskih vojakov. O tem je v svojih spominih govoril tudi Ernest Anželj, ki je bil pripadnik prve generacije bodoče Slovenske vojske: “V 710. učnem centru v Mariboru je pričelo služiti vojaški rok 120 nabornikov. Pozivu na služenje vojaškega roka so se odzvali vsi, pa čeprav so nekateri že dobili pozive za služenje vojaškega roka v takratni JLA. /…/ Pripadniki učnega centra smo bili opremljeni z novimi bojnimi uniformami v maskirnih barvah in novimi oznakami Slovenske vojske. Peterokrako zvezdo na kapi je zamenjala slovenska »tribarvnica« ‒ kokarda, ki je s stiliziranim Triglavom in prekrižanimi meči poudarjala slovenskost. Na levem ramenu uniforme smo nosili znak prve generacije – zlato izvezeno številko ena na črni podlagi, ki je obrobljena s slovensko »tribarvnico«. Zaradi te oznake so nas drugi pripadniki TO poimenovali »ENKARJI«.“
Po besedah našega sogovornika je armada na prve slovenske nabornike gledala precej posmehljivo in skeptično. V JLA je namreč vladalo prepričanje, da morajo slovenskim vojakom poveljevati bojevniški narodi takratne SFRJ. Zaradi tega je armada nenehno opazovala učni center in poskušala provocirati. Najbolj pa je armadno vodstvo šokiralo dejstvo, da slovenski vojaki zelo hitro napredujejo, čeprav so, po mnenju JLA, pod vodstvom slovenskih »amaterjev«. Zaradi tega je poveljstvo JLA začela zahtevati nabornike in ukinitev učnih centrov. Rok za izpolnitev zahtev pa je bil 23. maj 1991.
II. PEKRSKI DOGODKI
Začelo se je z zajetjem
Če malo tuhtamo, lahko ugotovimo, da so pekrski dogodki bili posledica že tako ali tako močnih napetosti med Jugoslavijo in Slovenijo. Slovenci smo v operaciji “Sever” preprečili zloglasne “Mitinge resnice” in to centralni oblasti seveda ni pasalo. Potrebovali so samo še izgovor. No, tega so dobili, ko je TO zajela dva vojaka JLA – podporočnika Željka Đoga in vojaka Gorana Nikića. Odpeljali so jih v učni center, jima dali kavo in jih vprašali kaj se greta.
To je razjezilo poveljnika mariborskega korpusa generalmajorja Mića Delića. Čeprav so ga obvestili, da so njegove vojake že izpustili, je ukazal, da naj proti učnem centru odhrumijo tanki. No, tukaj se zdaj začnejo ti naši pekrski dogodki.
Obkolitev 710. učnega centra v Pekrah
23. maja 1991 okoli opoldneva so pred učni center v Pekrah prihrumeli oklepniki vojaške policije in nekaj vojakov JLA. Branilci učnega centra so hitro zavzeli obrambne položaje in se ves čas premeščali. Tako so “napadalce” rahlo vložili, saj so jim dajali vtis, da jih je več. Sreča je bila samo, da niso pogruntali, kako slabo so branilci dejansko opremljeni. Primanjkovalo jim je ogromno opreme. Imeli so smo brezrokavnike, ki so jih vojaki JLA zamenjali za neprebojne jopiče in protitankovsko orožje armbrust, ki sicer v kasnejši vojni ni odigral neke velike vloge ampak v primeru Pekre, pa je to protitankovsko orožje dajalo upanje branilcem.
Zabavi se pridruži milica in civilisti
Vest o dogodkih v Pekrah se je razširila ko požar. Na kraj je hitro prišla milica in civilisti iz Peker in Maribora, ki so v učnem centru imeli sorodnike. Razdelitev vlog je bila sledeča:
- JLA je zahtevala nabornike in vso dokumentacijo učnega centra.
- TO je rekla ne.
- Civilistom je, potem ko so preko Radia Maribor izvedel kaj se dogaja, odneslo dekl in so šli pred učni center, da JLA pokažejo vraga.
- Miličniki, so prišli tja, da so preprečili stik med civilisti in JLA, da bi tako zaščitili civiliste.
Vse jasno? Ok, pa gremo naprej. Torej, medtem ko se je to vse dogajalo, so pred učni center prišli še tanki in podpolkovnik Ratko Katalina, ki je vodil celotno obkolitev centra. Grozil je z odprtjem ognja, branilci pa so se medtem pripravljali na najhujše. K sreči se je tale pat situacija rešila brez, da bi kdorkoli kogarkoli ustrelil.
Aja, pa da še omenimo eno zadevo. Mediji so bili branilcem veliko pomoč. Radio Maribor jih je namreč oskrboval z točnimi informacijami. Medtem pa so miličnikom zelo pomagali občani, ki so zaustavljali vozila JLA in jim onemogočali, da bi priracali do učnega centra. V enem spektakularnem primeru, sta dva občana celotno kolono vozil prisilila v rikverc, ker je JLA želela prišvercati vojake v vozilih rdečega križa.
Pekrski dogodki so bili zmaga ljudstva
Pekrski dogodki so upravičeno zmaga ljudstva. Eden izmed branilcev, Ernest Anželj, je o tem povedal sledeče: »Branilci 710. učnega centra takrat še nismo vedeli za junaštva prebivalcev Radvanja, Peker in Limbuša ter ostalih Mariborčanov, ki so goloroki preprečili prodor okrepitev JLA pred 710. UC v Pekrah. Nismo vedeli za Mariborčane, ki so množično prišli pred vojašnice JLA v Mariboru, kjer so protestirali in preprečili nadaljnji izhod enot JLA. Zanimivo je, da je 710. UC branila le peščica pripadnikov TO, armada pa je navkljub izraziti premoči hotela še dodatne okrepitve. Morda je odgovor v tem, da je vodstvo mariborske JLA spoznalo, da so se zmotili; ne le da jim Mariborčani niso stopili ob bok, marveč so množično, združeno in zelo odločno nastopili zoper enote JLA.«
Dogodkov se prav tako spominja Drago Peklar, ki je bil takrat pripadnik posebnih enot milice. Povedal je sledeče: »Milica je čutila, da se po zaprisegi prvih slovenskih vojakov v Učnem centru Pekre dogajajo spremembe v celotni Sloveniji. Dejavnost milice, v katerih sem sodeloval, so se začele z aktiviranjem posebnih enot milice Uprave za notranje zadeve Maribor in delom v Pekrah. Naše naloge v Pekrah so bile ločevanje ljudi od vojaških vozil JLA in preprečevanje fizičnih konfliktov med vojaki in občani. Naloge sem opravljal pred gostinskim lokalom Pohorka, kjer je bila pot vojaških tankov. Takrat sem prvič začutil močan odpor državljanov Slovenije do vojske (JLA), kar se je izražalo v tem, da so z lastnim telesom preprečevali gibanje in napredovanje tankov proti učnemu centru. Prav občani so zaslužni, da tanki JLA niso prišli pred učni center v Pekrah.«
Stanje se zaostruje
JLA je bila pred centrom že precej zafrustrirana, saj branilci še vedno niso popustili. Ponovno je prišla grožnja z napadom, ki bi se naj zgodil okoli treh popoldne. Napetega stanja se Ernest Anželj spominja takole: »V trenutku pred napovedanim napadom sem opazil, kako je pripadnik TO ‒ strelec na protizračnem topu ‒ brezkompromisno še dalje meril v oklepnik JLA, čeprav se je zavedal, da v primeru spopada, nima nikakršnih možnosti za preživetje; na ploščadi pod centrom je bil namreč popolnoma odkrit, vanj pa je zraven dveh oklepnikov merilo vsaj ducat vojaških policistov. Kasneje sem zvedel, da bi naj v bobnu na topu sploh ne imel streliva! Zares me zanima, kaj je danes s tem junakom.«
No, tudi tokrat do napada ni prišlo. Napete razmere med JLA in TO so umirili predstavniki mariborske občine, ki so dosegli, da se bodo pogajanja nadaljevala v prostorih občine.
III. PEKRSKI DOGODKI SE SPREMENIJO V UGRABIT
Ker celotna drama pred učnim centrom ni bila dovolj, je Varnostna informativna služba dobila podatek, da želi JLA ugrabiti poveljnika Pokrajinskega štaba teritorialne obrambe Vladimirja Miloševića. Tudi on je sodeloval na pogajanjih na občini.
Vsega je bil kriv kozarec vode
Poleg Miloševića so v pogajanjih sodelovali še predsednica skupščine občine Magda Tovornik, že omenjen Ratko Katalina in general Mičo Delić. Po pol ure sta pripadnika JLA izvedla naslednji načrt: Delić je Katalino poslal po kozarec vode, kar je bil znak, da naj izvede načrtovano ugrabitev. Takrat so v prostor navalili specialci JLA in ugrabili Miloševića. Kozarec vode pa je medtem ostal na mizi.
Edina resnično pozitivna zadeva takrat je bila, da so se malo po ugrabitvi pripadniki JLA umaknili izpred učnega centra. Tako se je končala petnajsturna obkolitev učnega centra. Zdaj je ostal samo problem ugrabitve.
In ponovimo zgodbo, civilisti gredo v akcijo
Kot že vemo, se določene novice hitro razširijo in tako je bilo tudi s to o ugrabitvi. JLA je namreč želela Miloševića odpeljati pred vojaško sodišče v Zagrebu. Civilistom je odneslo dekl in 24. maja so se zbrali pred Mariborskimi vojašnicami. Pred vojašnico Franc Rozman Stane jih je bilo okoli 150, pred vojašnico vojvode Mišiča in Slave Klavore pa okoli 300 ljudi. Milo rečeno, bili so jezni. Tako zelo jezni, da so imeli transparente z napisi: “JNA, paraziti in krvosesi slovenskega naroda!” Povrh so še vozniki tovornjakov svoja vozila parkirali pred vojašnicami. Vojaki so na vse to odgovorili s tem, da so odvedli dva voznika in zahtevali, da odstranijo vozila in dva novinarja, katerima so vzeli opremo.
Medtem, ko se je to dogajalo, so delavci še JLA malo ponagajali s tem, da so jim odklopili vodo in elektriko. Medtem je žena Miloševića prosila JLA, da naj izpustijo njenega moža. Miličniki pa so takrat že blokirali letališko stezo, saj je JLA želela Vladimirja Miloševića v Zagreb odpeljati po zračni liniji.
Jugoslovanski poveljniki so videli, da je vrag vzel šalo. Rekli so, da bodo izpustili Miloševića. Njihov pogoj je bil, da ponovno priklopijo vodo in elektriko. Potem so ga okoli pol pete ure popoldan skupaj s spremljevalcem Milkom Ozmecom izpustili.
Prva smrtna žrtev
Vse lepo in prav! Pa vendar se kljub izpustitvi protesti niso zaključili. Vse do takrat, ko je oklepnik povozil Josefa Simčika. Ljudje so takrat odleteli v zrak in na kraju je hitro bilo 500 civilistov. Da ni spokalo, je bila zasluga miličnikov, ki so uspeli pomiriti množico. Zakaj? Za razliko od JLA so civilisti zaupali milici.
IV. POSLEDICE PEKRSKIH DOGODKOV
Naj povem tako. Pekrski dogodki in vse kar se je dogajalo okoli njih, so pokazale eno stvar. To, da lahko ljudje, če stopijo skupaj, uženejo še tako močnega nasprotnika. Je pa bilo jasno tudi to, da osamosvojitev Slovenije ne bo lahka in je še hitro ne bo konec.
So pa bili pekrski dogodki veliko več, kot samo obkolitev učnega centra. Precej bolj žalostno perspektivo je z nami delil urednik zbornika Miličniki v bran domovine Mirko Ploj, ki je takrat bil pripadnik mariborske milice. Povedal je sledeče: »Razmere v tistem času so bile zelo čudne. Z [jugoslovansko] vojsko smo namreč dobro sodelovali. Odhajali smo v vojašnice in oni k nam. Potem pa se je nenadoma zgodilo, da smo bili na dveh bregovih. Ob tem moram priznati, da ne glede na to, da smo bili varnostna sila, smo pa bili miličniki precej naivni. Zaradi kolegialnosti in poznanstev sem namreč bil prepričan, da ne bo nobeden streljal name. Čez glavo mi je šlo predvsem to, da smo se še včeraj družili in skupaj spili šilček, danes pa si stojimo nasproti z orožjem v rokah. Prepričan sem bil, da mi vsi državo držimo skupaj in jo skupaj branimo. Ko sem vojakom stal nasproti in videl sovražne poglede, sem videl, da se motim. Kljub temu pa ne bi želel streljati na nobenega izmed njih, saj sem jih večino poznal.«
Pekrski dogodki so, po besedah Ploja, močno vplivale na razpoloženje naroda. Z ugrabitvijo je “narodna” armada postala še manj “ljudska”. Ljudje so JLA od tega trenutka naprej imeli za “tujo”. To sovraštvo se je stopnjevalo vse do prvega dne vojne, ko smo Slovenci JLA dokončno pokazali, da je nezaželena in da mora zapustiti samostojno Slovenijo. To se je potem oktobra 1991 tudi zgodilo.
V. ZAKLJUČEK
Tako, to bo to za zdaj. Samo še ena stvar. JLA je učni center v Pekrah še enkrat obkolila. To se je zgodilo potem, ko je TO iz Tovarne avtomobilov Maribor odpeljala nekaj vojaških oklepnikov. JLA je rekla “vrnite”, TO je rekla “ne” in ponovno smo stali pred učnim centrom in si grozili iiiiin, spet ni bilo nič! Potem pa so 2. junija prvi mirnodobni naborniki v Pekrah in Igu prisegli domovini.
Ok, zdaj pa je to res to. Resnično bi se želel zahvaliti vsem, ki so delili svoje spomine. S tem ste zelo obogatili članek! Tako, dovolj filozofiranja za danes. V glavnem, OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!
Povzeto po:
- Kladnik T., Slovenska vojska v službi domovine, Ljubljana 2006.
- Več avtorjev, Enotni v zmagi: Osamosvojitev Slovenije, Ljubljana, 2006.
- Več avtorjev, Miličniki v bran domovine, Maribor, 2011.
- Več avtorjev, Velika ilustrirana zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1999.
- Več avtorjev, Vzhodnoštajerska pokrajina v procesih osamosvajanja, Ljubljana, 2018.
- Več avtorjev, Začelo se je v Pekrah …, Maribor, 2001.
- Delo, Incident v Pekrah je zaostril odnose med JLA in Slovenijo, št. 119, 24. 5. 1991, str. 1. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-767XRR0T/index.html (30. 10. 2020).
- Delo, Vojska pred Učnim centrom Pekre poskuša izzvati incidentne razmere, št. 119, 24. 5. 1991, str. 3. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-767XRR0T/2/index.html (30. 10. 2020).
- Delo, Ugrabljeni poveljnik prost, oklepno vozilo zmečkalo civilista, št. 120, 25. 5. 1991, str. 1. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-KJ3OBX88/index.html (30. 10. 2020).
- Delo, Mariborčani so ogorčeni, št. 120, 25. 5. 2020, str. 2. Dostopno na: https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-KJ3OBX88/2/index.html (30. 10. 2020).
- Spomini Draga Peklarja, 30. 10. 2020. Zapis hrani avtor.
- Spomini Mirka Ploja, 22. 1. 2021. Zapis hrani avtor.
- Spomini Ernesta Anželja, 23. 1. 2021. Zapis hrani avtor.
About The Author
