Po koncu prve svetovne vojne je bil v Evropi konkreten cirkus! Temu se nismo izognili niti Slovenci. Naši nagajivi sosedje, so nam takrat hoteli odvzeti malo ozemlja. Ampak mi smo bili kar trmasti in se nismo dali niti na zahodu, ko so nam nagajali Italijani, niti na severu, ko so nam nagajali Avstrijci. Tukaj je pomembno vlogo odigral gospod, ki je bil general in pesnik. Gospod, ki je deloval v Mariboru in imel veličastne brke. Govorimo o generalu z imenom Rudolf Maister.
I. KDO JE BIL RUDOLF MAISTER
Rudolf Maister je znan predvsem po dveh stvareh: po veličastnih brkih in po tem, da je 23. novembra 1918 razorožil nemško varnostno stražo v Mariboru. Ampak dajmo si prvo pogledat, kaj je počel pred tem.
Mali Rudolf se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in Kranju, leta 1890 je končal tudi nižjo gimnazijo. Po devetletni kadetnici na Dunaju je kot častniški pripravnik delal v Celovcu in Ljubljani. V tem času se je vključeval tudi v družbeno in kulturno življenje.
Med prvo svetovno vojno so Maistra premestili v Maribor. To se je zgodilo 7. decembra 1914. Tam je prevzel okrožno poveljstvo črne vojske. 1917 so ga zaradi teženja nemških nacionalistov vrgli v Gradec, kjer je bil povišan v majorja. Nato se je vrnil v Maribor, kjer je leta 1917 postal stalni poveljnik poveljstva št. 26.
II. RAZOROŽITEV VARNOSTNE STRAŽE V MARIBORU
1. novembra 1918 je Rudolf Maister prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko. V vojašnici v 26. strelskega polka v Melju je na ta dan izjavil: Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« Celotno območje je predal oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Ta ga je za hvala lepa povišal v generala.
Nemci v Mariboru so zaradi tega postali rahlo živčni in so izsilili ustanovitev varnostne straže v mestu (Schutzwehr). Maistru to ni bilo kul in je razglasil mobilizacijo, čemur pa so seveda nasprotovali Nemci in tudi narodna vlada v Ljubljani. Ampak Maister je kljub temu uspel v nekaj tednih zbrati vojsko okoli 4000 mož. Tako je nastal mariborski pešpolk in z njim prva redna slovenska vojska.
Dan Rudolfa Maistra
Mariborski pešpolk je 23. novembra 1918 ob 4. uri zjutraj razorožil nemško varnostno stražo v Mariboru. Slovenija je na ta datum razglasila tudi državni praznik, ki ga imenujemo dan Rudolfa Maistra. Škoda, da ni dela prost dan. Aja, praznujemo ga od leta 2005!
III. ZASEDBA SEVERNE MEJE
In kaj se je potem zgodilo? Maistrove enote so skupaj z okrepitvijo iz Celja in Ljubljane nato zasedle kraje ob narodnostni meji od Radgone do Šmohorja v Ziljski dolini na Koroškem. To je potekalo v skladu s pogodbo, ki sta jo 27. novembra 1918 podpisala polkovnik Rudolf Passy in general Maister. Problem je bil samo v tem, da te pogodbe nista priznali niti deželni vladi Štajerske in Koroške, še manj pa Narodna vlada v Ljubljani. Tako je leta 1919 prišlo do bojev v Lučanah in kasneje v Radgoni, dokler niso 13. februarja podpisali premirja.
Maister je maja 1919 sodeloval še v ofenzivi na Koroško, kjer je vodil enega od petih napadalnih odredov. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva (cona A plebiscitnega ozemlja). Septembra istega leta se je moral zaradi priprav na koroški plebiscit umakniti.
Mariborska »krvava nedelja«
V času boja za severno mejo, se je dogodil tudi dogodek, na katerega Slovenci zagotovo nismo najbolj ponosni. 27. januarja 1919 je v Maribor prišla ameriška vojaška delegacija. Z generalom Maistrom so se pogovarjali o določitvi meje. Ta dogodek so izkoristili tudi Nemci v Mariboru. Nazorno in glasno so pokazali, da jim gre v nos, da Maribor ne bi bil nemški in so organizirali proteste.
Po nemških podatkih, bi naj Maister pred prihodom delegacije ukazal odpreti ogenj na okoli 10.000 protestnikov. Posledično bi naj bilo ubitih 13 civilistov, okoli 60 pa ranjenih. To so časopisi poimenovali Mariborska krvava nedelja. Dunajski časopis je zadevo označil kot Krvava kopel v Mariboru. Slovenski vir po drugi strani pa navaja, da je nekdo iz množice s pištolo streljal na Maistrove borce, ki so nato začeli streljati v množico. Ta dogodek je zagotovo črni madež na slovenski sodobni zgodovini.
Aja, še ena stvar! 27. januar je v bistvu bil ponedeljek. Ime je bilo izbrano zaradi »dramatičnega efekta«.
VI. MAISTROVA UPOKOJITEV
Maister se je razočarano vrnil v Maribor. Tam je deloval kot poveljnik do leta 1923. Takrat so g prisilno upokojili kot divizijskega generala. Da je zadeva izgledala malo lepše, so ga odlikovali z redom belega orla z mečem III. stopnje. Od leta 1928 je v Mariboru nato deloval kot predsednik narodnoobrambnega društva Narodne odbrane.
Rudolfa Maistra je nekaj let kasneje na Uncu zadela kap. Umrl je za njenimi posledicami 26. julija 1934. Njegove posmrtne ostanke so prepeljali v Maribor. Na poti se jim je v Ljubljani in Celju poklonila velika množica ljudi. Rudolfa Maistra so pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru.
V. RUDOLF MAISTER – PESNIK IN GENERAL
Maister pa ni bil samo stoičen in discipliniran vojak. Imel je tudi mehko stran, saj se je ukvarjal s pesništvom. Svoje pesmi je pod psevdonimom objavljal v reviji Vesna, v Ljubljanskem zvonu in Slovenskemu narodu. Bil je tudi član skrivnega gimnazijskega društva Zadruga, katerega člani so bili tudi Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette in Josip Murn Aleksandrov.
Maister je izdal tudi dve pesniški zbirki: Poezije (1904) in Kitica mojih (1929).
Tako, zdaj vemo zakaj praznujemo dan Rudolfa Maistra. OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!
Povzeto po:
- Več avtorjev: Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999;
- Tomica Šuljić, Generalova krvava nedelja, Mladina, 20. januar 2007;
- Rudolf Maister (Wikipedija, Slovenska biografija);
- Mariborska krvava nedelja (Wikipedija).
About The Author
