Vikingi, neizprosni bojevniki. Znani po tem, da so v zgodnjem srednjem veku sejali strah in trepet po Evropi. Bili so tisti, ki so prišli na Britansko otočje in kradli menihom. Bili so tisti, ki so napadli in oplenili Pariz. To so tisti, ki so pisali junaške sage o svojih podvigih. In bili so na … drogah? No, tole pa je zdaj dobro vprašanje.
Pa še ena stvar. Poskušal sem pravilno izgovoriti vsa ta nordijska imena. Tri besede: boli me jezik! Pa začnimo.
ZA ZAČETEK: VIKINGI IN BERSERKERJI, TO JE RAZLIKA
Dajmo prvo nekaj razrešiti. Ne govorimo o vseh Vikingih, pač pa o tako imenovanih berserkerjih. V čem je razlika? Za začetek v tem, da so berserkerji bili predani vrhovnemu nordijskemu bogu, Odinu. Kot drugo pa viri omenjajo, da so nosili živalske kože (praviloma medvedje ali volčje), da so jih razlikovali od drugih bojevnikov. To je bilo zelo pomembno.
Berserkerje so v glavnem povezovali z kulti, ki so častili živali, kot na primer medvede ali volkove, ponekod tudi divje svinje. Ti kulti so bili v nordijskem in germanskem svetu dokaj razširjeni. Najstarejše prikaze nečesa podobnega berserkerjem najdemo že na Trajanovem stebru v Rimu, ki prikazuje Trajanov pohod na Dacio. Tam so prikazani germanski bojevniki, ki so nosili medvedje in volčje kože. Najstarejšo omembo besede “berserk” najdemo v pesnitvi Hrafnsmál (avtor: Thórbiörn Hornklofi) iz 9. stoletja.
Nekateri pisci povezujejo besedo “berserk” z besedo “hamask”, kar pomeni “spremeniti obliko”. V glavnem se to nanaša na to, da so bojevniki “spremenili svojo obliko v medveda”. Najbrž zato, ker so se borili kot zveri. Primer tega najdemo v Egilovi Sagi, ko avtor opiše može, ki gredo s Skallagrimom k kralju Haraldu kot “bolj podobne trolom kot možem”. Še en takšen primer najdemo v Sagi o Hrolfu Krakiju. Ena zgodba v tej sagi pripoveduje o Bödvar Bjarkiju, ki se je dobesedno spremenil v medveda in se nato bori za kralja Hrolfa.
Zdaj pa še besedo o povezavi z volkovi, ker nam Egilova saga omenja tudi Kveldulfa, ki se je spreminjal v volka. Poleg tega bi bilo vredno omeniti še bojevnike imenovane Ulfheðnar, ki so bili Odinovi »specialci«. Tipi so bili pred bojem tako napsihirani, da so sodeč po virih, grizli svoje ščite. Zagotovo boleče za zobe.
“BERSERKERGANG”
Toliko o omembah v nekaterih sagah. S tem pridemo do najbolj razširjenega pomena besede. Danes z njo poimenujemo stanje, ko se nekomu popolnoma zmeša, ko ponori do amena! Ta beseda se uporablja tudi za to, da opišemo ponorele bojevnike na bojišču. To je bil tako imenovan “berserkergang”. Tega je med drugim opisal Snorri Sturluson v Ynglinga saga, ko je napisal da so “možje hiteli v boj brez oklepa, kot poblazneli psi ali volkovi. Grizli so svoje ščite in bili močni kot medvedi in divji kot voli. Pobijali so ljudi z enim udarcem in niti ogenj ali železo jim ni prišlo do živega. Temu se je reklo Berserkergang”. (Opomba: moj prevod je približek originalu, toliko da dobite predstavo).
Sodeč po tem, je zadeva izgledala tako, kot da so bojevniki padli v trans. Bili so popolnoma podivjani in neukrotljivi. Bali se niso ničesar in so se zagnali v boj, kot povprečen osnovnošolec na čokoladno torto. Tipi niso niti razlikovali med sovražniki in prijatelji. Zato so tudi imeli na sebi že omenjene živalske kože. Tako so drugi vedeli, da jim ne smejo priti preblizu.
A si zamislite, da stojite na bojišču in gledate popolnoma podivjane bojevnike kako tečejo proti vam? Ni lep občutek ali? Ti možje so bili v takšnem stanju, da so napadali vse. Ni važno ali je to bil prijatelj ali sovražnik. Bili so kot na drogah.
ALI SO SE VIKINGI RESNIČNO DROGIRALI?
To je zdaj vprašanje, ki nas vse matra ne da? Zgodovinarji sicer nimajo jasnega odgovora, zakaj se je nekaterim bojevnikom čisto odpeljalo, ko so prišli na bojišče, vendar obstajajo teorije.
Naj povem, da so o tem govorili že Bizantinci, ki so imeli posebno vojaško enoto, ki so jo sestavljali bojevniki iz severa. Viri omenjajo posebne rituale in plese, ki so jih izvajali, da so zapadli v histerijo in že omenjen trans. Sodeč po zapisanem, so stiskali zobe, tresli so se in obraz jim je zatekel. Potem, ko so prišli iz tega stanja pa so bili slabotni en ali več dni. Tako da je ena izmed možnosti, da so ti bojevniki sami sebe razjezili do te mere, da so padli v trans.
Najenostavnejši odgovor bi na tem mestu bil, da so se ga Vikingi oz. berserkerji pred bojem enostavno napili do daske. Konec dneva vemo, da je tudi danes nekdo, ki spije preveč lahko precej »pogumen« (še sreča, da ne hodimo več okoli s sekirami in sabljami).
Druga teorija pravi, da so zaužili halucinogene snovi, ki so jim vzele strah (in v tem primeru tudi pamet). Omenja se rdeča mušnica, ampak to je resnično samo teorija. Bolj verjetno bi bilo, da so uporabljali semena črnega zobnika. Arheologi so jih namreč našli v nekem vikinškem grobu na Danskem. Zastrupitev s temi semeni namreč spominja na to, kar so podivjani Vikingi delali na bojišču. Povzroči lahko nemir, zmedenost in nasilno haluciniranje. A vidite povezavo?
ZA KONEC
Te divje bojevnike pranordijske sage omenjajo kot zelo nevarne, medtem ko jih novejši viri označujejo kot junaške bojevnike. Edina podobnost virov je ta, da so pisali o tem, kako so se ti bojevniki združevali v skupine in služili kraljem. Takšen primer bi bil norveški kralj Harald I. (vlada 872 – 930).
Za zanimivost: nekateri raziskovalci govorijo o tem, da bi naj obnašanje bilo berserkerjev celo navdih za legende o volkodlakih. Ampak to je samo teorija, saj omembe volkodlakih izhajajo že iz antike.
Kaj pa je bilo dejansko na stvari? Ne vemo, noben od nas ni bil zraven! V vsakem primeru pa, OSTANITE RADOVEDNI. Se beremo naslednjič!
Dodatno branje za radovedne:
- Egilova saga, v angleščini.
- Ynglinga saga, v angleščini.
Povzeto po:
- History Illustrated, Zakaj so Vikingi med boji pogosto podivjali, št. 105, letnik 2020;
- Berserker, en.wikipedia.org in britannica.com;
- Hrólfs saga kraka, de.wikipedia.org;
- Berserkergang, upsalaonline.com.
About The Author
_sid_103).jpg){kind=link}
