Obdobje 19. stoletja je za Slovence najbrž eno izmed najpomembnejših v zgodovini. Zakaj? Zato ker smo se začeli konkretno bunit! Zakaj smo se bunili? Ker smo bili znotraj Avstrijskega cesarstva vredni dvakrat nič! Še svojega jezika nam niso pustili uporabljati na uradih in v šolah. Banda pokvarjena! In če to mene in vas še danes malo razjezi, potem si zamislite, kako so morali biti šele takrat jezni! Iz te jeze in nezadovoljstva, so izšli pametni strici in tete, ki jim mi danes pravimo narodni buditelji in tisti, ki so se zavzemali za slovenski jezik. Čeprav sta najbolj znana zagotovo bila France Prešeren in Matija Čop, pa je bil tukaj še Jernej Kopitar. Njega bomo danes spoznali malo bolj podrobno.
KDO SPLOH JE JERNEJ KOPITAR IN ZAKAJ JE TAKO POMEMBEN, DA BI NAS MORAL ZANIMATI?
Upravičeno vprašanje! Kot vedno, bomo začeli na začetku.
I. ŽIVLJENJE IN SMRT JERNEJA KOPITARJA
Ko je majhen Jernej 21. avgusta 1780 prijokal na svet, si nihče ni mislil, kako pomemben bo nekoč postal. Rodil se je na Gorenjskem, v kraju Repnje in je bil četrti od sedmih otrok. Njegov oče, Jakob Kopitar je bil kmet in župan, ki je v kraju užival velik ugled. Mali Jernej je tudi bil brihten poba in se je kasneje začel družiti z drugimi brihtnimi glavami tistega časa. V Zoisovem krožku je spoznal Valentina Vodnika, Antona Tomaža Linharta in Jurija Japlja. Zois, ki je bil takrat menda najbogatejši Slovenec, je Kopitarju pomagal, da je lahko 1808 odšel na Dunaj in študiral pravo. V avstrijski prestolnici je ostal do svoje smrti 1844.
II. KOPITARJEVO DELO
To je bilo na kratko o Kopitarjevem življenju. Zdaj si bomo še pogledali, kaj je v svojem življenju naredil, saj pomembna osebnost ne postaneš kar tako za hec. Jernej Kopitar se je veliko ukvarjal z jezikoslovjem in slovničarstvom. Imel je toliko znanja, da je plemkinjo konteso Eugenie-Lucie-Adelaine Bellegarde učil slovenščino (upam da je ni rabil nagovarjati s celim imenom…). Takrat se je začel intenzivno ukvarjati s študijem slovenske slovnice in izdal prvo slovensko znanstveno slovnico: Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808). 1836 je izdal je tudi knjigo Glagolita Clozianus, v kateri je obravnaval Brižinske spomenike in svojo teorijo o nastanku stare cerkvene slovanščine.
DOPISOVANJE Z EVROPSKIMI INTELEKTUALCI
Kasneje je navezal stike z drugimi intelektualci in se naučil grško, latinsko, francosko, angleško in italijansko ter tudi druge južnoslovanske jezike. Zato je postal cenzor za slavistične in novogrške knjige na Dunaju. Leta 1815, se je na Dunajskem kongresu srečal z Jacobom Grimmom in si z njim nekaj let dopisoval o slovenskih ljudskih pesmih n pravljicah ter tudi o basnih in mitologiji. Ob vsem tem je tudi objavljal spise v znanstvenih časopisih. Teh je skupaj 126 na temo jezika, zgodovine, literature in kulture Slovencev. Kopitar je imel tudi veliko željo, da bi slovenščino očistil germanizmov, kar pa mu, če pogledamo določena narečja, ni ravno uspelo.
Kopitarjeva velika zasluga je tudi, da so na ljubljanskem liceju leta 1817 ustanovili stolico za slovenski jezik. Tam je kasneje poučeval tudi Vuk Karadžić. Kopitar je bil navdušen nad njegovim delom in po Karadžićevem principu »piši kot govoriš«, si je želel duhovne združitve zahodnih Slovanov s pomočjo skupne pisave na princip »koliko glasov, toliko črk«. Jernej je bil prepričanja, da so jezikovno del Slovencev tudi kajkavci na Hrvaškem in da bi poleg Ljubljane bilo kulturno središče Slovencev tudi Zagreb. Te teorije se danes resnično slišijo kot znanstvena fantastika, ampak kljub temu je zanimivo, kaj vse so razmišljali intelektualci svojega časa.
Jernej Kopitar je za svoje delo leta 1842 prejel odlikovanje Pour le Mérite (najvišje odlikovanje Prusije) za znanost in umetnost. Podelil mu jo je Friderik Viljem IV. Tako da, stric ni bil kar tako!
III. VOJNA ČRK: KOPITAR PROTI ČOPU!
Ne, nismo še končali! Za konec bi si še čisto na izi pogledali kaj je bila tista prej omenjena abecedna vojna. Zadevo si bomo pogledali na kratko. V bistvu je to bil manjši »prepir« med leti 1831 – 1833. Šlo se je za to, da bi pisava imenovana metelčica zamenjala dosedanjo pisavo bohoričico.1 Potrebo po tem so videli tudi Valentin Vodnik in Marko Pohlin. Najmočnejši zagovornik te ideje pa je bil Jernej Kopitar, saj je že v svoji slovnici zahteval, da bi Slovenci in Slovani nasploh imeli razumen in popoln črkopis. Metelčica2 se je tukaj zdela kot dobra opcija. V tej pisavi so nato začele izhajati nekatere knjige in ni čudno, da so se oglasili tudi nasprotniki te pisave. Med drugim je bil nasprotnik Matija Čop, ki je bil glavni pri Krajnski Čbelici3. Potem se je še oglasil njegov prijatelj France Prešeren, ki je trdil, da je nov črkopis nepotreben.
ČRKARSKA PRAVDA: PRVA RUNDA
Zaslišal se je zvonček in dvoboj se je začel. V prvi rundi je bilo vse skupaj bolj na izi. Eni trdijo eno, drugi trdijo drugo. Potem v drugi rundi pa je zadeva postala že bolj resna, Čop je namreč objavil spis Slowenischer ABC-Krieg4, ki je v nadaljevanjih izhajal v časopisu Illyrisches Blatt5. Nasprotniki so udarce vračali z odgovori, vključil se je tudi Kopitar. Potem smo pa stopili v tretjo rundo! Čop je z novo zagnanostjo začel kritizirat Kopitarjevo idejo »Piši, kakor govoriš« in njegovo pojmovanje literature. In zdaj smo prišli do vrhunca našega intelektualnega boksa!
PREPIR SE STOPNJUJE
Boks se je spremenil v boj v kletki, s tem ko je prepir prerasel v kulturnopolitični obračun med zagovorniki tradicije (tako imenovanimi janezisti6) in zagovorniki napredne literature z ustrezno estetiko itd. V boj je ponovno vskočil Prešeren in dodal malo svojega popra, ampak si je vzel kar časa, saj je takrat, leta 1833, metelčica že prepovedana. Na tak način je Čop z malo Prešernove pomoči, knokavtiral Kopitarja. In zvonec je nakazal konec dvoboja. Ampak! Čop je dodal še pikico na i in je istega leta 1833 dal še enkrat natisniti vse spise o abecedni vojni pod naslovom Novi izgon nekoristnih črk, to je: Slovenska abecedna vojna. Zgleda, da se je še moral malo udariti po prsih.
Še ena stvar, v šoli je zelo znan primer, ko si je Prešeren malce sposodil Kopitarja, in je v svoji pesmi Apel in Čevljar zapisal da »le čevlje sodi naj Kopitar«.
OK, OK. SPET JE BILO VSE NA DOLGO IN ŠIROKO. ZDAJ PA ŠE NA KRATKO:
- KDO? Jernej Kopitar, pravnik in jezikoslovec.
- KDAJ? 21. avgust 1780 – 11. avgust 1844.
- ZAKAJ JE POMEMBEN? Napisal je prvo slovensko znanstveno slovnico z naslovom Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (Slovnica slovanskega jezika Kranjske, Koroške in Štajerske). Izdana je bila 1808. Po njegovi zaslugi se je na ljubljanskem liceju začel tudi študij slovenščine.
- BOHORIČICA: pisava, ki jo je v času reformacija uporabljal že Primož Trubar. S to pisavo sta napisani prvi dve slovenski tiskani knjigi: Abecednik in Katekizem. Pisava se imenuje po Adamu Bohoriču, avtorju prve slovenske slovnice Zimske urice. V rabi je bila od sredine 16. do sredine 19. stoletja, ko jo je zamenjala gajica. ↩︎
- METELČICA: To je bila v osnovi latinica dopolnjena s devetimi črkami iz cirilice (zakaj enostavno, če lahko komplicirano ne?). Ustvaril jo je Franc Metelko, ki je bil Kopitarjev učenec. ↩︎
- KRAJNSKA ČBELICA: almanah, ki je izhajal med leti 1830 in 1848 (skupno je izšlo pet zvezkov). Namenjen je bil izobražencem in meščanom. V Krajnski Čbelici so med drugim objavljali Matija Čop, France Prešeren in Andrej Smole. ↩︎
- Prevod: Slovenska abecedna vojna. ↩︎
- ILLYRISCHES BLATT (slovensko Ilirski list): nemški izobraževalni in zabavni cajtng, ki je izhajal med leti 1819-1849 kot priloga cajtnga Laibacher Zeitung (slovensko: Ljubljanski časopis). ↩︎
- JANZEIZEM: krščansko versko gibanje, ki se imenuje po nizozemskem škofu Korneliju Jansenu. Začelo se je v prvi polovici 17. stoletja. Na Slovenskem so tako imenovali zagovornike reformnega katolicizma (to je, ko je cesar Jožef II. cerkev podredil državi). Med drugim so bili privrženci te ideje Franc Metelko, Jurij Japelj in drugi. ↩︎
In s tem se za danes poslavljamo. In ne pozabite: OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!
About The Author
