A obstajajo bolj kaotični časi kot ti, ko imajo največji vpliv osebki, ki objavljajo na socialnih omrežjih in ko je glasba večinoma produkt laptopov (gledam tebe dubstep)? Itak! To je čas po vsaki vojni. Predvsem po drugi svetovni vojni je bil v Evropi cel cirkus. To je predvsem zato, ker so v tem času marsikje na novo risali meje. To se je zgodilo tudi v Sloveniji (v tistem času del Jugoslavije). Težave so bile predvsem na zahodu, ker si Italija ni pustila nič dopovedati. Posledično smo dobili praznik: vrnitev Primorske matični domovini. Dajmo tole malo podrobneje raziskat.
I. PRIMORSKA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Da bomo lažje razumeli, zakaj se tukaj sploh gre, bomo malo ponovili kaj se je dogajalo po prvi in med drugo svetovno vojno. To bo samo na kratko, obljubim! V glavnem, po prvi svetovni vojni so Italijani dobili zadnjico slovenske kokoši. Meja je potekala po črti Mangart – Triglav – Krnice pri Novakih – Špehovše – Hotedršica – Planina – Snežnik. Potem pride druga svetovna vojna in Italija je bila fašistična, vodil jo je Mussolini. Potem se septembra 1943 preda, malo jo zasedejo Nemci, ki potem 1945 izgubijo, Jugoslavija zasede Trst, Benečijo, Istro in Primorsko. Zdaj smo ob koncu vojne. Zdaj se pa na mirovni konferenci v Parizu prepiramo. Jugoslavija je hotela mejo po narodnostni meji, Italijani pa so zahtevali ogromno slovenskega in hrvaškega ozemlja. Kot na šolskem igrišču posredujejo učitelji, so se zdaj vmešali zavezniki.
VMEŠAJO SE ZAVEZNIKI
Zavezniki so rekli, da mora jugoslovanska vojska spokat iz Italije. Salomonsko so ozemlje imenovano Julijska Krajna nato razdelili po tako imenovani Morganovi črti na:
- Cona A: nadzorovali so jo zavezniki,
- Cona B: ima jo čez Jugoslovanska armada.
Seveda pa, zakaj bi kaj naredili enostavno, če lahko kompliciramo. Italija 1947 podpiše mirovno pogodbo z zavezniki in jugozahodni del cone A pripade Italiji, večina cone B pa Jugoslaviji. Po domače rečeno so upoštevali francoski predlog, po katerem je Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina prišla pod Italijo. Velik del Goriške, del Tržaške, Istro južno od reke Mirne, jadranski otoki in Zadar z okolico pa je dobila Jugoslavija.
ROJSTVO PRAZNIKA: VRNITEV PRIMORSKE MATIČNI DOMOVINI
In zdaj se bo nekdo vprašal, zakaj sem toliko nakladal o vsem tem, če bi naj pisal o slovenskem državnem prazniku. Ja zato, da vemo, zakaj ga praznujemo. Glavni datum tukaj je 15. september 1947, ker je takrat stopila v veljavo pariška mirovna pogodba z Italijo. Na ta dan smo Slovenci dobili nazaj velik del Primorske. Zato velja 15. september za dan, na katerega obeležujemo vrnitev Primorske k matični domovini. Ta državni praznik praznujemo od leta 2005.
II. NASTANEK SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA – SPET RAZDELJUJEMO STVARI
To je to ne? NE! Ker zgodba še ni pri koncu. Ne mi zavijat z očmi, sej nisem jaz kriv, da se še vedno niso mogli zmeniti. Šlo se je namreč za največje pristanišče v tem delu Evrope. Trst! To je bilo povrh še narodnostno mešano. Zato so se spet vmešali zavezniki. Ozemlje se je imenovalo Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki ga nadzoruje Varnostni svet OZN. Vse jasno? Meni tudi ne! Gremo dalje komplicirat!
Svobodno tržaško ozemlje nato še enkrat razdelijo na:
- Cona A: pod zavezniškim očesom, obsega Trst z okolico,
- Cona B: pod jugoslovanskim očesom, obsega koprski in bujski okraj.
SOSEDJE SI NAGAJAJO
Delitev je povzročila precej napetosti. Leta 1953 je tržaška kriza dosegla vrhunec. Novi italijanski premier Giuseppe Pella je namreč izvajal precej nacionalistično politiko. Napetost med Italijo in Jugoslavijo je šla v luft. Prišlo je tako daleč, da so zavezniki napovedali, da se bodo umaknili iz cone A in jo bodo predali Italiji.
Josip Broz Tito je na to odgovoril tako, da je razglasil pripravljenost jugoslovanske vojske, da vkoraka v cono A, kakor hitro tja stopijo Italijani. Da ne blefira je pokazal tudi s tem, da so na meji cone B čakale tri divizije. Povrh so mobilizirali še 90000 rezervistov. V Jugoslaviji so takrat krožila tudi gesla, kot so: »Dajte nam puške, gremo v Trst!«. Ker pa to še ni bilo dovolj, je potem prišlo še do nemirov ob 35. obletnici izkrcanja italijanske vojske v Trstu. Takrat so Italijani organizirali manifestacijo, ki se je končala z nemiri, spopadi s policijo, šestimi mrtvimi in nekaj deset ranjenih. Toliko o izzivanju drug drugega.
Zadevo so morali rešiti, ker je resnično pretila nevarnost spopada. To se je zgodilo 1954 z londonskim memorandumom, po katerem cona B in malo cone A pripade Jugoslaviji (Slovenija dobi izhod na morje). Ostanek cone A dobi Italija. Sporazum so podpisali predstavniki Jugoslavije, Italije, ZDA in Anglije. Vseboval je devet členov in dodatke, kateri so rešili tri temeljna vprašanja:
- Razdelitev STO;
- Svobodo pristanišča za zaledje (govorimo o Trstu);
- Vprašanje narodnostnih manjšin v Italiji in Jugoslaviji (konec koncev je v Italiji ostalo okoli 140.000 Slovencev).
Zdaj so to porihtali in recimo da sta se obe strani ohladili. Odprto je bilo še samo vprašanje državne meje. To so določili in potrdili leta 1975 s podpisom osimskih sporazumov.
IN PO VSEJ TEJ SOLATI ŠE POVZETEK!
Tako. Ratalo. Zdaj veste, zakaj na 15. september praznujemo vrnitev Primorske matični domovini. Upam da je vse jasno in da se vam ne vrti! In tako kot vedno OSTANITE RADOVEDNI! Se beremo naslednjič!
ZA POSEBEJ RADOVEDNE, ŠE DODATNO BRANJE:
- Tržaško vprašanje v Digitalni knjižnici Slovenije;
- Nekaj več o Dnevu vrnitve Primorske k matični domovini;
About The Author
