France Prešeren

Vsak narod ima velike osebnosti. In ne, ne govorim o tistih “velikih”, ki so jim povprečne hlače odločno prekratke. Tudi ne o takšnih, ki jih vsak sprašuje “kakšno je vreme tam zgoraj”. Govorim o posameznikih z drugačno vrsto veličine. O besednih umetnikih in ljudeh, ki s pesmimi navdušujejo generacije ljudi in s svojim delom spreminjajo pokrajino knjižnih jezikov. No, en takšen umetnik je za Slovence zagotovo France Prešeren.

I. PREŠERNOVO OTROŠTVO IN ŠOLANJE

France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Bil je prvi sin očeta Šimna in matere Mine. Mali France je bil kar brihten otrok, zato so ga poslali k njegovem stricu, ki je bil duhovnik na Kopanju pri Veliki Račni. Od 1810 je France obiskoval šolo v Ribnici, kasneje se je šolal v Ljubljani in od 1813 obiskoval gimnazijo. Ko je to končal, je obiskoval še dva letnika takratne filozofije v Ljubljani. Takrat je spoznal nekatere ljudi, ki so kasneje zelo vplivali na njegovo življenje, med njimi tudi Matijo Čopa. Potem je spakiral kufre in 1821 odpeketal na Dunaj, kjer je končal še tretji letnik in potem začel študirat pravo.

Upornik France

Kot vsak svojeglav mladenič, se je tudi France prepiral s starši. V glavnem zaradi tega, ker se je odločil da bo pravnik in ne duhovnik. To je ponazoril z metaforo o tem, če bi bilo pametno posekati sadovnjak preden prvič obrodi in ga spremeniti v zelenjavni vrt. Zaradi tega, ker je vztrajal pri svoji odločitvi, so mu starši in stric zaprli denarno pipico. Na srečo je dobival Knafljevo štipendijo in delal kot domači učitelj. No, za to službo se je lahko obrisal pod nosom, ker je Anastaziju Grünu (grofu Auerspergu) posojal prepovedane knjige.

II. FRANCE PREŠEREN SE VRNE V LJUBLJANO

1828 je France dokončal svoj študij, odpotoval na Moravsko in se nato vrnil v Ljubljano. Tam je začel delati kot odvetniški pripravnik in leto kasneje začel neplačano delati pri državnem uradu. V tem času se je spoprijateljil s profesorjem Marijem Čopom in postal tudi osrednji pesnik zbornika Kranjska čbelica. Tega je urejal Miha Kastelic. Zbornik je imel pet števil, ki so izšle med leti 1830 in 1848. V času izida četrte številke je prišlo do težav s cenzuro zaradi janzeistov. V tem času je potekal tudi spor z Jernejem Kopitarjem glede razvoja slovenske književnosti. To poznamo pod imenom črkarska pravda.

Kratko malo so se bockali za to, katero pisavo bi naj uporabljali. Kopitar je bil nasprotnik bohoričice in podpiral metelčico. Prešeren in Čop sta pa udarila kontra. V sklopu tega prepira nastane Prešernov Sonet o kaši in sonet Apel in čevljar, v katerem si Prešeren Kopitarja malce sposodi. Pesnitev konča z besedami: »Le čevlje sodi naj Kopitar!« France je dokazal, da je imel kar nabrušen jezik.

III. PREŠERNOVE PREIZKUŠNJE

Svobodomiselni Prešeren je zaradi svojega pisanja imel kar nekaj težav z oblastmi. Leta 1832 je v Celovcu opravil odvetniški izpit. Takrat je preživljal dokaj temno obdobje svojega življenja. Imel je namreč težave z izpiti, sporno razmerje z Marijo Johano Khlun in povrh se je počutil zelo tuje v meščanskem svetu. V takšnem razpoloženju so nastali tudi njegovi Sonetje nesreče.

Nesrečna ljubezen in Čopova smrt

Kljub vsem težavam, je Prešeren zrihtal vse obveznosti, ki bi jih rabil, da bi lahko samostojno delal kote odvetnik. V Imel je samo en problem, oblastem je bil sumljiv zaradi svojega pisanja. Povrh je 1833 srečal Julijo Primic, ki je ostala njegova neuslišana ljubezen. In še, 1835 umre Prešernov stric Jožef, ki ga je še vedno finančno podpiral. Ker pa velja stari pregovor: »Ko ima vrag mlade, jih ima veliko«, istega leta v Savi pri Tomačevem utone še Matija Čop. Kar je Franceta zelo prizadelo. Prešeren je v svoji bolečini napisal elegijo v nemškem jeziku. Oton Župančič jo je označil kot eno izmed »najlepših pesnitev človeštva«, vendar ga je čudilo, da jo je Prešeren napisal v nemščini.

Vse to je vplivalo na njegovo pesniško ustvarjanje. Tako ima na primer Krst pri Savici na začetku posvetilo Matiji Čopu. Kako zelo ga je njegova smrt prizadela, dokazuje tudi prva kitica tega posvetila:

»Vam izročim, prijatlja dragi mani!
ki spi v prezgodnjem gróbi, pesem milo;
ločitvi od njega mi je hladilo,
bila je lek ljubezni stari rani.«

Prešernovih preizkušenj še ni konec

Kasneje se je Prešeren zapletel z Ano Jelovšek in imela sta tri otroke, od katerih sta dva umrla zelo hitro. Odnos med Francetom in Ano se ni poglobil, vendar je oče cel čas vzdrževal stike s svojimi otroci in njihovo materjo ter jim po svojih močeh pomagal.

Kasneje, 1839, se v domovino vrne Andrej Smole. Skupaj s Prešernom sta izdajala knjige, kot na primer pesmi Valentina Vodnika in Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta. Zanimivo je, da sta ustvarjala tudi nov črkopis, ki pa ga je popapala cenzura. Potem je Smole umrl.

Vse to je Prešerna toliko potolklo, da se je, po domače povedano, zapil. Potikal se je po gostilnah in tu in tam še napisal kakšno bistro pesem. Gledano pod črto, pa je njegova ustvarjalnost začela pešat. Sicer se je spet zaljubil, a ponovno nesrečno.

IV. POEZIJE

Leta 1843 je Janez Bleiweis začel izdajati Kmetijske in rokodelske novice. Sicer Bleiweis Prešerna sprva ni povabil k sodelovanju, pa je kasneje objavil nekatere njegove pesmi. Franceta je nato ponovno piknila čebela navdiha in je začel pisati pesmi. V tem času je celo izdal svojo edino pesniško zbirko Poezije. 1846 je v pregled oddal končno različico, ki jo je odobril cenzor Fran Miklošič. Ampak to ni storil brez pogojev. Prešeren je moral namreč črtati kitico iz Zdravljice, ki jo je napisal 1844. Zaradi tega je Prešeren ni vključil v svojo pesniško zbirko. Potem so decembra 1846 Poezije lahko izšle.

Izid Zdravljice

Pa še beseda o Zdravljici! Pesem je izšla komaj po marčni revoluciji leta 1848. Takrat jo je, za pikico spremenjeno, objavil v Bleiweisovih Novicah. Ta pesem je bila ob svojem nastanku za oblasti sporna. Prešeren je bil v njihovih očeh pravi upornik. Cesar in oblasti so si takrat najbrž mislili, kaj se to pravi svobodomiselnost, tega pa res ne bomo dovolili. Hja, zato pa je prišlo do marčne revolucije, ko so narodi začeli zahtevati svoje pravice. Loncu je moralo enkrat odnesti dekl.

V glavnem, Zdravljica je postala pomemben simbol za svobodo in samostojnost z verzi kot so »edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo« in »žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan«. Mimogrede, Zdravljico so prevedli v okoli trideset jezikov. Njena sedma kitica pa je seveda himna naše Republike Slovenije.

V. PREŠERNOVA SMRT

Prešeren je leta 1846 končno dobil svojo odvetniško pisarno. V šesto gre rado, kot izgleda. Takrat ga je oblast premestila v Kranj in kot pisarja zaposlil sina Andreja Smoleta, kot gospodinjo pa svojo sestro Katro.

Do leta 1848 je bilo vse brez težav. Objavil je Zdravljico v Novicah in še nekaj drugih del v zadnji številki Krajnske čbelice. Potem se je njegovo pesnjenje končalo. Bil je brez denarja in bolan. Umrl je 8. februarja 1849, star 48 let. Pokopan je bil 10. februarja v Kranju. Janez Bleiweis je želel po Prešernovi smrti zbirati prispevke za postavitev spomenika na pokopališču v Kranju. Kljub slabem odzivu so leta 1852 v Prešernovem gaju postavili spomenik pokojnemu pesniku.

VI. ZAKAJ JE FRANCE PREŠEREN NAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK

Kot že rečeno, je bil France Prešeren največji slovenski pesnik. In ne, ni bil velik po višini. Velik je bil zaradi svojega pomena za slovensko književnost. Svojo pesniško kariero je začel leta 1827 v Ilyrisches Blatt, kjer je izdal svojo prvo pesem Dekelcam. Potem pa se je njegovo ustvarjanje izstrelilo kot raketa za novo leto!

Zgledoval se je namreč po klasični in moderni književnosti. Tako je v slovensko književnost vpeljal mnoge pesniške oblike. Te so bile na primer sonet, tercina, stanca, glosa in romanca. Te so v tem času veljale za vrhunske estetske vzorce. V sodelovanju s Čopom je tako v Krajnski čbelici dvignil slovensko besedno umetnost na raven ostalih evropskih narodov.

V Sonetnem vencu je na primer povezal živo ljubezen z ljubeznijo do domovine. V epu Krst pri Savici pa je izhajal iz osebne žalosti ter se dotaknil nedosegljivosti zemeljske sreče. Njegova Zdravljica, pa je postala politična pesem in simbol narodne osvoboditve. Ampak to so samo nekatera njegova dela.

Prazniki posvečeni Prešernu

Da je bil Prešeren resnično dasa potrjuje tudi dejstvo, da na datum njegove smrti od leta 1945 praznujemo Prešernov dan, ki je državni praznik in dela prost dan. Prav tako na dan njegovega rojstva 3. decembra praznujemo Ta veseli dan kulture, vendar v manjšem obsegu. Kateri drugi pesnik pri nas lahko reče da ima kar dva praznika?

In to še ni vse! Prešernovo podobo smo našli tudi na bankovcu za 1000 tolarjev (oziroma “jurju”). Danes pa Prešerna najdemo na kovancu za 2 evra z začetnimi besedami slovenske himne: “Žive naj vsi narodi”. Po njem se imenujejo tudi številne ulice, trg in osnovne šole po celotni Sloveniji. Slovenija pa vsako leto podeljuje tudi Prešernovo nagrado za dosežke na umetniškem področju.

ZA TISTE, KI STE PRIŠLI DO KONCA PA ŠE FRANCE PREŠEREN NA KRATKO!

Povzeto po:

• Več avtorjev: Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999;
• Constantin von Wurzbach, Biographisches Lexikon des Kaisertums Österreich 23, Dunaj 1872;
• France Prešeren (Wikipedija, Slovenska biografija, preseren.net);
• Sonetje nesreče (Wikipedija);
• Pomen Prešernove Zdravljice (NUK).

About The Author