Taborsko gibanje je bilo politično gibanje med leti 1868 in 1871. V osnovi so to bila velika zborovanja na prostem. Ideja je k nam prišla iz Anglije, kjer so se tovrstna srečanja imenovala mitingi. Preberi do konca, na koncu je “plonkec verzija”.

I. PREDZGODBA
Slovenci smo bili v tem času del Avstrijskega cesarstva. To se je leta 1867 preoblikovalo v Avstro-Ogrsko. Takrat se je končalo obdobje prepovedi političnega delovanja in javno življenje je ponovno oživelo. V državi je bila načeloma zagotovljena enakopravnost narodov (pa če tudi samo na papirju) in pravica do javnega združevanja. Zato so tudi Slovenci lahko ustanavljali različne organizacije in društva. Ob tem se je okrepilo tudi slovensko narodno gibanje.
Preden si pogledamo, kaj so bili tabori, bi samo na hitro spregovorili o političnih taborih na Slovenskem v tem času. V glavnem sta to bila dva:
STAROSLOVENCI: vidnejša člana sta bila Janez Bleiweis in Jernej Kopitar. V glavnem se je ta tabor zavzemal za kmete in male obrtnike. Zagovarjali so slovenske narodne pravice, ampak so jih želeli uresničevati v sodelovanju z oblastjo. V okviru tega tabora je izhajal časopis Kmetijske in rokodelske novice.
MLADOSLOVENCI: vidnejša člana sta bila Fran Levstik in Josip Jurčič. Ta tabor je povezoval bolj svobodomiselne ljudi in zagovarjal potrebo po velikih spremembah narodnega položaja Slovencev znotraj države. V okviru tega tabora je izhajal časopis Slovenski narod.
II. KAJ JE TABORSKO GIBANJE?
Zdaj ko smo to razjasnili, se lahko vrnemo nazaj k taborom. To so torej bila velika zborovanja na prostem, ki so jih na začetku organizirali mladoslovenci. Kasneje so se jim pridružili še staroslovenci. Na taborih, so se zbrale velike množice in poslušali govornike, ki so v glavnem govorili o enakopravnosti slovenskega jezika znotraj Avstro-Ogrske in zahtevali uresničitev zahtev programa Zedinjena Slovenija,1 govorili pa so tudi o lokalnih zahtevah (glede na to, kje se je tabor odvijal).
V času taborskega gibanja sta oba politična tabora na Slovenskem zelo tesno sodelovala. To je prineslo uspeh na volitvah leta 1867, ko so Slovenci dobili več poslancev v državnem zboru na Dunaju. Kot posledica tega uspeha, je dunajska vlada tabore prepovedala, saj se je zbala odziva nemško govorečega prebivalstva.

Taborsko gibanje je trajalo od leta 1868 do 1871. Skupno se je zvrstilo 18 taborov. Prvi je bil v Ljutomeru 9. avgusta 1868, zadnji pa v Zgornjih Buhljah pri Grabštajnu 9. avgusta 1870.
Največji tabor je bil v Vižmarjih pri Ljubljani, na binkoštni ponedeljek 17. maja 1869. Tam se je zbralo okoli 30.000 ljudi.
Sočasno s taborskim gibanjem, so na Slovenskem delovale tudi Čitalnice. Te so bile namenjene premožnejšim prebivalcem, saj so za članstvo plačevali članarino. V čitalnicah so sprva organizirali kulturne prireditve, kasneje so dobile malenkost bolj politični značaj. Pomembne so zato, ker so vse prireditve potekale v slovenskem jeziku.
ZANIMIVOST ZA NA KONEC: Vsak tabor, se je zaključil z veselico!
ZDAJ PA ŠE NA KRATKO, DA ZADEVO SPRAVIMO NA PLONKCE:
- TABORI so bili velika zborovanja na prostem, namenjeni širšim množicam.
- Govorniki so zahtevali enakopravnost slovenskega jezika znotraj Avstro-Ogrske in uresničitev zahtev programa Zedinjena Slovenija.
- Taborov je bilo skupaj 18, največji je bil 1869 v Vimarjih pri Ljubljani.
- Zedinjena Slovenija je bil prvi slovenski politični program. Avtor programa je bil Matija Majar Ziljski. Program je zahteval uvedbo slovenščine kot uradnega jezika v šolah in uradih, združitev Slovencev v upravno enoto s svojim parlamentom znotraj Avstrijskega cesarstva. ↩︎
